Sovjetski "špagin" proti nemškemu "šmajserju": Kateri je boljši?

Obe brzostrelki (PPŠ-41 in MP-40) sta bili razviti tik pred začetkom druge svetovne vojne in postali neločljiva simbola sovjetske in nemške orožarske šole.

Vsaka ima svoje prednosti in slabosti in tokrat ugotavljamo, v čem so bile prednosti posamezne brzostrelke pred nasprotnikovo.

Primerjava

Nemška MP-40 je brzostrelka z 32 naboji, spravljenimi v standardne 9x19 mm nabojnike. Strelivo se vstavlja z lahkoto in tudi nabojnik se zlahka zamenja med strelskim spopadom.

MP-40

Quickload (CC BY-SA 1.0)

"Sovjetska PPŠ je imela boben z 72 naboji kalibra 7,62x25 mm. Za polnjenje bobna pred bojem je bilo potrebnega precej več časa. Bila je težja in manj udobna za prenašanje kot MP-40. A njen nabojnik je nosil dvakrat več streliva, ta prednost pa je kompenzirala omenjene slabosti," je za Russia Beyond razložil Vadim Kozjulin, profesor z Akademije vojaških ved.

Nemška MP-40 je bila lažja, a manj udobna med natančnim streljanjem.

"Če potrebujem brzostrelko za natančno streljanje, potem bom izbral PPŠ. Leseno kopito zmaga nad kovinskim nemškim. Je manj robato in se v primerjavi z MP-40 popolnoma prilega rami. Posledično je PPŠ natančnejša," pa nam je razložil rezervni major Aleksander Borisov.

PPŠ-41

javno lastništvo

Kakor je še dodal, sta obe brzostrelki odlično ergonomsko prilagojeni za avtomatsko streljanje, pri čemer nemška MP-40 presega sovjetsko PPŠ: "Kljub temu pa znaša kadenca pri MP-40 600 nabojev na minuto, medtem ko je ta pri PPŠ kar 1.200 nabojev na minuto. V realnem spopadu posamezna MP-40 tako izstreli 10 nabojev na sekundo, medtem ko jih PPŠ proti nasprotniku pošlje 20. Ta lastnost pa med njima napravi ogromno razliko."

Strelivo kalibra 7,62x25 mm pri PPŠ je malenkost močnejše kot 9x19 mm pri MP-40. "Pred nekaj leti smo preizkusili njuno prebojno moč na betonskih blokih. Posamezni naboji, izstreljeni iz PPŠ, so prebili dva bloka, medtem ko so naboji MP-40 prebili po enega," nam je zaupal major.

PPŠ v negativnem smislu odstopa po tehnološki plati. Razmak med posameznimi deli je bil precejšen, in ko PPŠ zatresete, lahko slišite, kako deli tolčejo drug ob drugega. Padec brzostrelke z majhne višine je že lahko privedel do spontane sprožitve, poenostavljeni prožilni mehanizem pa je omogočal le avtomatski način streljanja.

"A največji problem PPŠ je bilo nočno streljanje. Brzostrelko ste brez težav prepoznali po značilnih treh plamenih, ki so prihajali iz cevi. To je ponoči sovražniku zmeraj izdalo položaj vojakov," je zaključil Borisov.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.