10 stvari, ki jih niste vedeli o prvi orbitalni vesoljski postaji

Russia Beyond (Foto: А. Ščerbakov/Sputnik; SCIEPRO/Getty Images)
"Človek je dobil dom v vesolju". Pred 50 leti je Sovjetska zveza v orbito utirila prvo vesoljsko postajo za daljše bivanje ljudi, imenovano Saljut-1.

Izdelali so jo iz druge postaje, namenjene obstreljevanju Zemlje

Izdelava avtomatizirane vesoljske postaje Almaz v znansvenoraziskovalnem centru Hruničeva. Reprodukcija

Sprva bi se morala v vesolje odpraviti druga postaja – ne znanstvena, ampak vojaška z imenom Almaz. Projekt je bil sovjetski odgovor na Nasino orbitalno postajo Manned Orbiting Laboratory (MOL), osnovni namen katere je bil vohunski; postaja je bila opremljena s fotografsko opremo, opremo za radijsko izvidnico in še z drugo opremo.

Sovjetski Almaz je naredil še korak naprej, in poleg tega, da je nosil ogromen 2,5-metrski teleskopski fotoaparat Agat-1 (takrat najmočnejšo napravo za fotografiranje Zemlje v tem rangu), je bil tudi oborožen. Njegov letalski top bi lahko obstreljeval tuje satelite in celo Zemljo. A projekt MOL je bil leta 1969 ukinjen, projekt Almaz pa še vedno ni imel rešenih mnogih tehničnih vprašanj. Takrat je padel bolj smiselni predlog – na bazi napol narejenega Almaza napraviti drugi postajo, ki bi v celoti služila znanstvenim namenom in postala prvi "gostitelj" v orbiti.

To je bila prva človeška postaja v vesolju

Postajo so izdelali posebej za dolgoročno bivanje človeka v orbiti. Sestavljali so jo trije moduli – tehnični s pogonsko napravo in solarnimi paneli, stanovanjski (oz. delovni) za tri kozmonavte, ki je omogočal nastanitev, prehranjevanje, spanje in izvajanje eksperimentov, ter najmanjši – prehodni modul, za spajanje z vesoljskimi plovili. Celotna konstrukcija je tehtala okoli 18,5 tone.

Prva odprava se je zagozdila v vesolju

Maketa spoja plovila Sojuz-11 in postaje Saljut-1

23. aprila 1971 je proti postaji, ki je bila utirjena komaj štiri dni prej, poletela ekipa treh kozmonavtov. Spajanje je poteklo uspešno, nato pa jim ni uspelo vzpostaviti hermetičnega prehoda med plovilom in Saljutom. Med spajanjem se je sonda za doking tako močno spojila s postajo, da se je deformirala, in tako tudi odklop ni bil več mogoč. Plovilo je ostalo ujeto v primežu postaje.

Situacija se je vlekla nadaljnjih pet ur in postajala vse bolj kritična. Posadka se je rešila šele po dolgem posvetovanju s poveljniško točko na Zemlji, ki ji je na koncu predlagala delujočo tehnično rešitev. Plovilo se je končno odklopilo in vsi trije kozmonavti so se vrnili na Zemljo. O incidentu niso obvestili javnosti – uradna razlaga je bila, da je šlo za eksperimentalni polet, ki ni predvideval vkrcanja na Saljut.

Do takrat še noben človek ni bil v orbiti tako dolgo

Komunikacija med posadko na Saljutu in poveljniškim centrom na Zemlji, 1971

Naslednja odprava je postavila rekord v trajanju bivanja v vesolju – posadka je v orbiti preživela 23 dni. Do takrat je za najdaljši polet veljala ameriška lunarna misija Apollo 12, ki je trajala 10 dni.

Druga odprava se je končala tragično

Posadka vesoljskega plovila Sojuz-11, z leve proti desni: poveljnik Georgij Dobrovoljski z inženirjema Viktorjem Pacajevom in Vladislavom Volkovom

Po 23 dneh v orbiti je posadka, ki so jo sestavljali podpolkovnik Georgij Dobrovoljski, krovni inženir Vladislav Volkov in inženir-znanstvenik Viktor Pacajev, pripravila postajo za naslednjo odpravo, se odklopila in usmerila nazaj proti Zemlji. Na višini okoli 150 kilometrov od tal med spustom pa je prišlo do dekompresije v kapsuli. Odprl se je prezračevalni ventil in v zgolj nekaj sekundah je pritisk padel na raven, ki je človek ni zmožen preživeti; zaradi pomanjkanja kisika in dekompresijske bolezni človeku ostane le še nekaj minut življenja, med katerimi izkusi neznosne bolečine, ki jih spremlja pokanje bobničev in možganska megla.

Kapsula je pristala kot običajno, reševalci pa so v njej našli že mrtve kozmonavte. Pokopali so jih v grobnici v kremeljskem obzidju.

Glavna posadka je preživela zaradi temne pege na pljučih

Kozmonavt Valerij Kubasov med usposabljanjem

Na posamezen vesoljski polet se po ustaljeni praksi pripravljata dve posadki – osnovna in rezervna. Umrli Dobrovoljski, Volkov in Pacajev so bili rezerva, saj je bil polet osnovne posadke samo tri dni pred začetkom odpovedan, potem ko so zdravniki pri Valeriju Kubasovu, enem izmed kozmonavtov, odkrili temno pego na pljučih, ki so jo pripisali začetnemu stadiju razvoja tuberkuloze. Po dolgih pregovorih se je državna komisija odločila zamenjati celotno posadko.

Šele kasneje se je izkazalo, da je to, kar so zdravniki pri Kubasovu opredelili kot razvijajočo se tuberkulozo, v resnici bila reakcija telesa na cvetni prah. Kubasov je nato še dvakrat poletel v vesolje.

Kozmonavti so leteli gor brez skafandrov

Skupna sovjetsko-ameriška misija Sojuz-Apollo po programu EPAS. Valerij Kubasov med preizkušanjem skafandra

Do tragedije morebiti ne bi prišlo, če bi bili kozmonavti oblečeni v zaščitne skafandre, namenjene začasni podpori življenjskih funkcij. Posadka je bila oblečena v gumiranih kostumih, saj za takratno serijo plovil Sojuz skafandrov ni bilo niti predvidenih.

Po tragediji se je začel takojšen razvoj zaščitnih skafandrov.

Saljut-1 je v vesolju ostala 175 dni

Po nesreči so se zaustavila tudi dela na Saljutu; nadaljnji poleti proti postaji so potekali brez človeških posadk. Odločeno je bilo, da je treba človeške misije izpopolniti, postajo pa umakniti iz orbite. 11. oktobra 1971 so deli postaje, ki niso zgoreli v atmosferi, padli na "pokopališče vesoljskih plovil" v odročnem delu Tihega oceana.

Saljut-1 je bila tako skrivna, da o njej nimamo niti fotografij

Zaradi tajnosti, ki je zaobjemala ves sovjetski vesoljski program, nimamo dostopa do dejanskih fotografij postaje. Celo na njenem krovu je bilo napisano drugo ime, Zarja, ki je bilo izvorno predvideno. Napisa niso menjavali, saj ga tako ali tako nihče ne bi mogel videti. Zarja je bilo tudi ime kitajskega satelita, zato so prvo orbitalno postajo na koncu preimenovali v Saljut.

Brez Saljuta ne bi bilo Mira in ISS

Vesoljska postaja Mir (v orbiti od 1986 do 2001)

Po prvem Saljutu je nastopil dvoletni premor v vesoljskem programu, nakar je bilo pod istim imenom v orbito spravljenih še 10 (!) postaj. Saljut je postal prototip za orbitalni kompleks Mir in ruski segment Mednarodne vesoljske postaje (ISS).

Društvo Slovenija Rusija predstavlja: Gagarinova pot do zvezd

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke