Sovjetska zveza je med hladno vojno tajno razvijala bojne krte. Šlo je za napravo, ki bi bila sposobna uničiti sovražnikove podzemne komunikacijske sisteme in nadzorne točke ter razdejati skladišča, skrita za sloji debelih sten.
Poleg tega bi lahko krti nezaznavno prodirali v samo središče sovražnikovega zaledja in privrtati na površje za napad na kopenske sile, tam, kjer jih nihče ne bi pričakoval. V začetku dvajsetega stoletja so takšne naprave dojemali kot superorožje.
Prvi projekt podzemne samohodne naprave si je zamislil Moskovčan Pjotr Raskazov leta 1904. Njegove skice so se izgubile med prvo svetovno vojno, nato pa se ponovno pojavile v Nemčiji.
Sovjeti so projekt ponovno obnovili v začetku tridesetih let. Za projektiranje bojnega krta je bil zadolžen inženir Aleksander Trebeljevski. Ta je hotel izdelati napravo, ki bi oponašala pravega krta. Uspel je izdelati in preizkusiti prototip, a so projekt zaustavili.
V šestdesetih je idejo podprl sovjetski voditelj Nikita Hruščov, zato je ta ponovno zaživela, a kot državna skrivnost, ki je bila bolje čuvana celo od sovjetskega jedrskega programa. V Ukrajini je bila postavljena posebna tovarna za proizvodnjo podzemnih samohodnih naprav. Prvi preizkus bojnega krta na jedrski pogon je bil izveden leta 1964. O projektu se ne ve kaj dosti, a znano je, da je imela naprava podaljšan cilindrični trup iz titana z zašiljenim koncem in močnim vrtalnim strojem. Po različnih podatkih naj bi jedrski krt v premeru meril med 2 in 4 metre, v dolžino pa med 25 in 35 metri. Pod zemljo se je lahko gibal s hitrostjo med 7 in 15 km/h.
Sodeč po dostopnih podatkih je pri gradnji te naprave sodeloval tudi jedrski fizik Andrej Saharov, najverjetneje pri razvoju tehnologije drobljenja prsti in pogonskega sistema. Okoli trupa krta se je ustvarila neka vrsta kavitacijske električne energije, ki je zmanjševala intenzivnost trenja, ter napravi omogočala, da prebije celo sloje granita in bazalta.
Posadko bojnega krta je sestavljalo pet oseb. Poleg tega je bilo v napravi prostora za 15 vojakov in okoli tone eksploziva ali orožja.
Ti bojni stroji so bili zasnovani za uničevanje utrdb, podzemnih bunkerjev, poveljniških točk in podzemnih raketnih silosov. A zamišljeno je bilo tudi, da bodo krti izvajali posebno nalogo.
V primeru poslabšanja odnosov z Združenimi državami je vojaško poveljstvo ZSSR razmišljalo o uporabi teh samohodnih naprav za podzemni napad na Severno Ameriko. Bojne krte bi s podmornicami dostavili do obalnih voda Kalifornije – zelo nestabilnega območja zaradi seizmične aktivnosti. Krti bi nato v bližino strateških ameriških objektov podstavili podzemne jedrske konice. Aktiviranje jedrskih min bi izzvalo močne potrese in cunamije, ki bi izgledali kot naravna katastrofa.
Obstajajo podatki, da so krte preizkušali v različnih geoloških pogojih. Izjemno uspešno je bilo testiranje na Uralu. Naprava je prevrtala goro brez kakršnihkoli težav in uničila bunker. Na žalost je pri drugem testiranju krt eksplodiral in vsi člani posadke so pri tem umrli. Po tem je bil projekt trajno zaustavljen.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
