Mosin-Nagant: Puška, ki je na novo premešala karte za rusko vojsko

Začetek razvoja repetirne puške Mosin-Nagant sega v čas po desetmesečni rusko-turški vojni 1877-1878, ki se je končala z rusko zmago in v kateri so Rusi prišli skoraj vse do obzidja Konstantinopla. V tistem času so bili ruski vojaki oboroženi pretežno z enostrelnimi puškami Berdan, medtem ko so bile turške čete opremljene z repetirkami Winchester, kar je na ruski strani povzročilo ogromne izgube.

Ruska vojska je nujno potrebovala novo, sodobnejšo bojno puško, zato je vojno ministrstvo začelo iskati primernega proizvajalca v tujini. Sprva so največ zanimanja pokazali za francoski model Lebel M1886, nato pa so svojo pozornost usmerili na nove modele in med njimi našli dva, ki sta še posebej veliko obetala.

Prvi je bil "trilinijski kaliber" (kaliber .30 oz. 7,62 mm). Puško je zasnoval kapetan Sergej Mosin, ki je sam služil v carjevi vojski. Drugi model, "3,5-linijski kaliber" (kaliber .35 oz. 9 mm), pa je na razpis poslal oblikovalec avtomobilov in orožja Léon Nagant iz Belgije. Vojaški odločevalci so najprej dajali prednost domačemu Mosinovemu modelu, nato pa so vzeli v obzir še elemente z Nagantove zasnove, jih združili z Mosinovo in nastal je Mosin-Nagant.

Ta domiselna združitev pa belgijskemu podjetniku ni bila najbolj pogodu, zato je vložil patentno tožbo. Ruska stran je na to odgovorila s protiobtožbo, češ da je bil Nagant tisti, ki si je "izposodil" elemente od Mosina. Problem je bil v tem, da Mosin kot častnik ruske vojske svojega izdelka ni mogel patentirati, saj si je le-tega lastila država in je imel status državne skrivnosti. Na koncu je komisija Nagantu plačala poravnavo v višini 200.000 rubljev, s čimer je bil spor končan, Léon Nagant in njegov brat Émile pa sta ostala ena glavnih pogodbenih partnerjev ruske vlade in njun revolver Nagant M95 je postal celo standardna pištola v ruski vojski.

Kljub dejstvu, da je model Mosin-Nagant danes svetovno znan, pa ta puška niti v časih carske Rusije niti zgodnje Sovjetske zveze ni bila znana pod tem imenom; za zgladitev spora z Nagantom so jo najprej poimenovali preprosto kar "trilinijska puška M1891". Šele leta 1924 je orožje dobilo svoje uradno ime -  puška Mosina (rus. vintovka Mosina) oz. po domače kar mosinka. Širše je bila sicer še vedno znana pod imenom Model 1891.

Prvi oboroženi konflikt, v katerem je bil uporabljen Mosin-Nagant, je postala rusko-japonska vojna l. 1905, čeprav naj bi jo po nekaterih navedbah uporabljali že Filipinci med revolucijo proti španskim kolonialistom l. 1896-98. Originalna ruska različica puške je imela naboje v kalibru 7,62x54 mm, s katerim so Sovjetska zveza in države vzhodnega bloka kasneje "hranile" še nekatere druge puške in brzostrelke. Nabojnik za Mosin-Nagant je držal pet nabojev, učinkovit domet puške pa je znašal 500 metrov.

Kljub kasnejši široki razprostranjenosti je teh pušk med prvo svetovno vojno dejansko primanjkovalo, saj ruska industrija ni dohitevala potreb na bojišču. Oblasti so ta problem rešile tako, da so z ameriškima podjetjema Remington Arms in New England Westinghouse podpisale pogodbo za proizvodnjo Mosinovih pušk v Združenih državah.

Carske oblasti so sprva naročile 1,5 milijona kosov, a dobavljenih je bilo le 470.000, saj je vmes izbruhnila oktobrska revolucija in caristični režim je padel. Leta 1930 se je pojavil skrajšani model mosinke z oznako 1891/30, ki je postal njena najbolj razširjena izvedenka in standardna puška sovjetske pehote v obdobju od 1930 do 1945.

Model 1891/30 je bil leta 1932 prilagojen za ostrostrelsko uporabo z nastavki in optiko sprva nemške nato pa domače izdelave. Ostrostrelska izvedenka se je izkazala v brutalnih urbanih bojih na vzhodni fronti, še posebej v Stalingradu, kjer so se prekalili nekateri legendarni ostrostrelci kot npr. Vasilij Zajcev, Ljudmila Pavličenko, Ivan Sidorenko in Roza Šanina. Na drugi strani so mosinko zelo uspešno proti Sovjetom uporabljali Finci, med drugim slavni ostrostrelec Simo Häyhä, na seznamu katerega je 505 ubitih sovjetskih vojakov.

Proizvodnja pušk Mosin-Nagant se je na sovjetskih tleh s koncem druge svetovne vojne prenehala, puško pa je zamenjala novejša serija karabink SKS, na koncu pa avtomatska puška Kalašnikova (AK). Kljub zastarelosti je Mosin-Nagant še več desetletij služil v vojskah držav vzhodnega bloka, uporabljen je bil na mnogih hladnovojnih bojiščih, od Koreje in Vietnama do Afganistana. Na Finskem so izvedenko M39 v sicer manjšem obsegu proizvajali vse do leta 1973, v času kot so repetirke na bojiščih že začele nadomeščati avtomatske puške, afganistanski mudžahedini pa so mosinke uporabljali še v devetdesetih letih.

Prispevek je delno povzet po članku portala National Interest.