Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja je sovjetska vojska iskala puško nove generacije, ki bi njenim vojakom dala prednost na bojišču. Inženirji so za zamenjavo zastarelih Mosinovih pušk ustvarili več prototipov. Testiranja so se pričela leta 1947, na njih pa so izbirali orožje, ki bi sovjetskim vojakom služilo prihodnjih nekaj desetletij. Največ perspektive sta imeli zadnja predelava karabinke SKS in jurišna puška AK-47.
"Obe sta bili zasnovani, da postaneta glavno orožje sovjetskih vojakov po drugi svetovni vojni. A vojaško poveljstvo se je bolj nagibalo k ideji, da bi svoje vojake oborožilo s prvim povsem avtomatskim orožjem s strelivom za puške, kot pa nadaljevati z uporabo karabink," pravi Vadim Kozjulin, profesor z Akademije vojaških ved.
Ne glede na to je SKS, kot pravi Kozjulin, na vojaških testiranjih dejansko prekosila AK-47. Pogledali smo glavne vzroke, zakaj.
Karabinka SKS proti AK-47
Jegor Alejev / TASS
Zasnova puške SKS deluje kot nekakšna vmesna rešitev med repetirko Mosin Nagant in avtomatom AK-47. Ima dolgo cev s preprostim snemljivim nabojnikom z 10 naboji (občutna izboljšava napram mosinkam iz 19. stoletja, ki jih je imela sovjetska vojska) in pravkar razvitim strelivom v kalibru 7,62x39 mm.
"SKS je bila novodobna polavtomatska puška. Do leta 1947 je postala precej dobra in zanesljiva, saj so imeli inženirji sedem let časa, da jo pripravijo za vojaška testiranja," dodaja Kozjulin.
Z novim strelivom je imela puška 300 metrov dometa. Bila je stabilnejša in natančnejša v primerjavi s tekmeci, a imela je tudi svoje posebnosti.
Bilo je tudi nekaj pomanjkljivosti v primerjavi z AK-47. Prva in glavna je bil nabojnik z 10 naboji. Polnilo se ga je lahko ročno ali s seržerjem. Ne ena ne druga varianta ni odgovarjala novim standardom.
"SKS ima več štrlečih delov, zaradi česar pride v puško več umazanije, ki povzroča okvare. Deset nabojev v nabojniku je sicer dovolj za lov, ne pa tudi za boj proti 100-200 metrov oddaljenemu sovražniku, ki je oborožen a avtomatsko puško," pravi Kozjulin.
Velja omeniti, da je bil tudi AK-47 opremljen z enakimi naboji, vendar je imel pred SKS veliko prednost, saj je v nabojnik spravil 30 krogel.
Staff Sgt. Levi Riendeau/U.S. Air Force
"Zaradi te lastnosti je bil precej močnejši v primerjavi s SKS, ne glede na številne pomanjkljivosti, ki so bile opažene med vojaškim testiranjem v poznih štiridesetih," pa pravi Vladimir Onokoj, vodja oddelka za vojaško-tehnično sodelovanje pri koncernu Kalašnikov.
Mihail Kalašnikov je bil perspektiven inženir, ki je pri vojaškem poveljstvu užival velik ugled. Njegove ideje za izdelavo sovjetske različice nemške jurišne puške StG 44 so bile dobro sprejete in dobil je čas in sredstva, da je dokončal delo na svojem AK-47 in ga dodelal v učinkovito puško, kot jo poznamo danes.
"Ključna slabost AK-47 je bila skoraj popolna odsotnost natančnosti streljanja. Avtomat je bil sprva težak in neudoben, saj je bil narejen v naglici takoj po koncu druge svetovne vojne. Različica, ki je bila predstavljena leta 1959, pa ni več dopuščala nobenih dvomov o tem, da je AK boljši od vseh svojih tekmecev," razlaga Onokoj.
Valerij Meljnikov / Sputnik
SKS je kljub temu našla mesto v vojski, v glavnem kot ceremonialna puška Kremeljskega polka ter kot orožje obmejnih in rezervnih enot.
Ne glede na vse je bila SKS še zmeraj prilagodljivo, zanesljivo in močno orožje, ki je se je uveljavilo v tujih vojskah.
Prihodnost SKS
Ker sovjetska vojska pušk SKS ni adaptirala v množično uporabo, se je poveljstvo odločilo, da bo tehnologijo za izdelavo delilo s Kitajsko.
javno lastništvo
Strokovnjak pravi, da je Kitajska izdelala na milijone klonov te karabinke in jih poimenovala Tip 56. V petdesetih in šestdesetih letih je bila puška kot nalašč za kitajsko maoistično vojaško doktrino, ki je stavila bolj na preproste puške, ostrostrelske napade in zasede kot pa na neposredne spopade. Tip 56 je bil za kitajsko vojsko še posebej primeren, saj je omogočal lahkotnejše premikanje, vojaki pa s sabo niso rabili nositi toliko streliva.
"Puška je izjemna za gverilsko bojevanje. Je natančnejša od jurišnih pušk in cenejša od ostrostrelskih. Je nezahtevno in zanesljivo orožje, ki se ga lahko uporablja za zasede celo v močvirjih in peščenih okoljih /.../ Na veliko jo uporabljajo lovci v Rusiji in v Združenih državah, hkrati pa jo lahko vidimo v rokah oborožencev v Siriji in Iraku," razloži Onokoj.
Preberite še: Mosin-Nagant: Puška, ki je na novo premešala karte za rusko vojsko