V čem se rusko jedrsko orožje razlikuje od ameriškega?

Po količini strateškega orožja Rusija in ZDA ohranjata sorazmerje, pri čemer pa je struktura tega orožja različna. Američane skrbi, da za Rusijo zaostajajo pri razvoju sodobne jedrske oborožitve. ZDA so podcenjevale ruski vojaški potencial in potratile mnogo časa v oboroženih konfliktih (predvsem v Afganistanu in Iraku), za kar je bilo na letni bazi potrebno odšteti po 100 milijard dolarjev. Po odhodu ameriške vojske iz Afganistana in zmanjšanju števila enot v Iraku pa se situacija začenja spreminjati. V ameriškem obrambnem proračunu za leto 2022 je predviden precejšen finančni vložek za razvoj novega, med drugim tudi strateškega orožja.

Novi ruski projekti

Ruski strokovnjaki so razvili raketni sistem za strateške namene RS-28 Sarmat. Ta stacionarni sistem s težkimi medcelinskimi balističnimi raketami je v silosih zamenjal sovjetske rakete Voevoda (Vojvoda), ki so bile vse do pred kratkim del ruskih strateških sil.

Izstrelitev težke balistične rakete Sarmat s kozmodroma Pleseck v Arhangelski regiji

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije/Sputnik

Posebnost sistema Sarmat je v tem, da lahko nanese udar na ozemlje sovražnika po suborbitalni trajektoriji čez južni Zemljin pol. Če bi cilj predstavljale ZDA, bi lahko napad prišel na primer iz smeri Mehiškega zaliva, kjer Američani nimajo nameščenih sistemov protiraketne obrambe. Omeniti velja, da bodo prvi serijsko izdelani primerki Sarmatov začeli prihajati v raketno divizijo v kraju Užur (Krasnojarsko območje) leta 2022. S tem bodo praktično onemogočeni kakršnikoli poskusi ZDA za prestrezanje medcelinskih balističnih raket na najbolj kritičnem delu njihovega leta.

Kar se tiče pomorskih strateških jedrskih sil, je za Rusijo izjemno pomemben večnamenski sistem Pozejdon, zasnovan kot brezpilotna podvodna naprava na jedrski pogon. Čas, ki ga lahko te naprave preživijo pod vodo, je takorekoč neomejen, kar jim omogoča uničevati letalonosilne udarne skupine nasprotnika v vseh smereh, poleg tega pa še priobalno infrastrukturo na drugih celinah. Hitrost takšne naprave z jedrsko bojno glavo lahko doseže 200 km/h. Nosilec pozejdonov je trenutno jedrska podmornica za posebne namene K-329 Belgorod.

Za zračno komponento strateških jedrskih sil trenutno razvijajo nizkoletečo vodeno raketo Burevestnik na jedrski pogon s praktično neomejenim dosegom. Kljub svoji podzvočni hitrosti je ta krilata raketa sposobna obiti območja pokrivanja protiraketnih ščitov in sovražnikove protizračne obrambe.

Noben od zgoraj naštetih sistemov nima primerjave v svetu, zaradi česar se je v ZDA na Pentagon in celotno administracijo usul plaz kritik. Tega porušenega ravnotežja v jedrskih silah napram Rusiji ZDA ne bodo mogle rešiti kmalu, zato ker razvoj podobnih sistemov zahteva ne samo precejšnjega finančnega vložka ampak tudi časa.

Količinska pariteta

Primerjava sedanjega strateškega arzenala Rusije in Združenih držav kaže, da na splošno še vedno velja količinsko sorazmerje, kar se odraža v podaljšanem novem (praškem) sporazumu o strateški oborožitvi iz leta 2010.

Washington se sicer v glavnem zanaša na svojo pomorsko komponento strateških sil, kjer ima precejšnjo prednost pred Rusijo po količini jedrskih podmornic in številu jedrskih raket, ki jih te nosijo. Podmornice razreda Ohio na primer na krovu nosijo 24 balističnih raket, medtem ko jih ruski razred Borej nosi 16. Moskva se sicer zanaša bolj na kopenske raketne sisteme, ki so bodisi vkopani pod zemljo v silose, bodisi nameščeni na mobilnih kolesnih platformah. Slednjih ameriške strateške sile ne premorejo.

Strateški bombnik B-52H ameriških zračnih sil

Getty Images

Ruska stran Združene države Amerike obtožuje preseganja meje nameščenih in nenameščenih strateških nosilcev, ki je določena s sporazumom. Rusko zunanje ministrstvo meni, da je bila ta meja prekoračena maja 2021 in da je nad njo 56 jedrskih podmornic Trident-2 in 41 težkih bombnikov B-52H. Američani trdijo, da omenjeno orožje ni več predvideno za bojno uporabo.

Po uradnih podatkih imajo ruske strateške jedrske sile 768 nameščenih in nenameščenih lanserjev medcelinskih balističnih raket in balističnih raket na podmornicah ter strateških bombnikih, medtem ko imajo ZDA 800 takšnih lanserjev (kar je tudi v skladu z omejitvami). A ameriška statistika ne upošteva zgoraj navedeno oborožitev, kar pomeni, da so Američani lahko prekoračili mejo in imajo 101 strateškega nosilca več kot bi ga smeli imeti. Po drugi strani tako Rusija kot ZDA izpolnjujeta svoje zaveze, ko je govora o nameščenih lanserjih. Rusija jih ima 517, ZDA pa 651 (po sporazumu to število ne sme presegati 700). Pogoji sporazuma se spoštujejo tudi v pogledu na količino bojnih glav po posameznih medcelinskih balističnih raketah (Rusija jih ima 1.456, ZDA pa 1.357), s tem da se praviloma vsak težki bombnik šteje za eno bojno glavo (omejitev je 1.550 jedrskih bojnih glav na državo).

Avtor prispevka je vodja oddelka za evrazijsko integracijo in razvoj ŠOS-a na Inštitutu za preučevanje Skupnosti neodvisnih držav.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.