Rusija premore 700 jedrskih "nosilnih platform" v obliki strateških bombnikov, jedrskih podmornic in medcelinskih balističnih silosov.
A malokdo ve, da lahko nekatere med njimi delujejo avtonomno in napadejo potencialne cilje tudi, če bi bila v jedrskem napadu Rusija popolnoma uničena.
Sistem se imenuje Mrtva roka. Kako pravzaprav deluje?
Sistem Perimeter, ki mu na Zahodu pravijo Mrtva roka, je sistem za avtomatski povračilni jedrski udar.
Preprosteje rečeno; če bi bilo ozemlje Rusije uničeno v jedrskem napadu, bi sistem Perimeter avtomatsko napadel ozemlje sovražnika z lastnimi jedrskimi raketami.
V vročici hladne vojne je sovjetsko vojaško poveljstvo ugotovilo, da je potrebna samo ena jedrska raketa, da uniči poveljniški center jedrskih sil ZSSR.
Jasno je bilo tudi to, da se bodo z leti izpopolnila sredstva radijsko-elektronskega bojevanja in potencialno zmogla blokirati standardne nadzorne kanale strateških jedrskih sil.
Zaradi tega je vojska potrebovala nek rezervni načrt, ki bi ob potrebi zagotovil povračilni udar iz vseh jedrskih silosov.
Za izpolnitev naloge so se sovjetski inženirji odločili izdelati medcelinsko jedrsko raketo, ki bi služila kot sprožilec, ki bi ob izstrelitvi sprožil vse ostale jedrske projektile v silosih po vsem ozemlju ZSSR in jih poslal proti sovražniku.
Nova raketa bi bila nameščena v silosu, ki bi bil zmožen preživeti neposreden jedrski napad. Imela bi vnaprej vnesene koordinate poleta, med samim poletom pa bi pošiljala ukaze po radijskih signalih drugim raketam.
Kot podlaga za novo orožje je bila izbrana balistična raketa UR-100N (po NATO klasifikaciji SS-19 Stiletto). Posebej zanjo so inženirji razvili novo bojno glavo, opremljeno z močnim radijskim oddajnikom.
Gradnja se je začela sredi sedemdesetih let in proti koncu desetletja je bil prototip poslan na testiranja. Prvi testi so pokazali, da je raketa sposobna preleteti 4.500 kilometrov na višini 4.000 metrov in v zraku uspešno poslati radijske signale do drugih objektov.
V petih letih je vojaško poveljstvo opravilo "bojna" testiranja, da se je prepričalo, ali je bilo novo orožje sposobno preko signala odpreti silos in poslati najmočnejše rakete, kar jih je premogla ZSSR, na določeno točko.
Novembra 1984 je poveljniška raketa poletela iz Beloruske SSR in uspela prenesti ukaz za izstrelitev do silosa blizu Bajkonurja v Kazahstanu. Raketa R-36M (NATO ime SS-18 Satan), ki je poletela iz tega silosa, je uspešno zadela cilj na poligonu Kura na Kamčatki.
Novo orožje se je tako izkazalo za sposobno prepotovati celotno sovjetsko ozemlje ter med letom pošiljati ukaze medcelinskim jedrskim raketam.
Leta 1985 je sistem postal del vojaške opreme in še danes služi za obrambo ruskega ozemlja.
Mrtvo roko ne tvorijo le rakete, ampak tudi omrežje radarjev in satelitov. To je kompleksen računalniški program, ki neprestano analizira širok spekter podatkov, od seizmične aktivnosti in stopenj radioaktivnosti, do podatkov z opozorilnih sistemov pred raketnimi napadi.
"Sistem je bil skozi leta uporabe večkrat nadgrajen. Rusija je vanj najprej integrirala nove radarje, kot je Voronjež, ki so sposobni zaznati izstrelitev rakete do 7.000 kilometrov stran. Kot drugo so inženirji predelali bojno glavo, da bi bila odporna na nova elektronska motilna sredstva, ki lahko prekinejo signale," pravi Ivan Konovalov, razvojni direktor Sklada za promocijo tehnologij 21. stoletja.
Po besedah Konovalova naj bi rakete Mrtve roke kmalu prejele nove bloke hiperzvočne zmogljivosti. Te rakete bodo lahko letele s hitrostjo 5-7 kilometrov na sekundo (18.000-25.000 km/h).
"Nove rakete bodo integrirane v vojsko hkrati z balističnimi raketami Sarmat. Slednje bodo vojaškemu arzenalu dodane sredi tega desetletja. Predelane hiperzvočne različice Mrtve roke se bodo pojavila skupaj z njimi," pravi strokovnjak.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
