Kakšno vlogo bi v spopadu igrala vojaška rezerva Rusije in ZDA?

Zahodni strokovnjaki dokaj pogosto delajo napačno primerjavo vojaškega potenciala Rusije in ZDA. To dobro ponazoruje članek Carla Hamiltona z Univerze v Roskildu z naslovom Kakšne možnosti ima Rusija v primerjavi z ZDA? Po njegovem sta obe državi sposobni na bojišče postaviti kvalitativno primerljive oborožene sile, pri čemer naj bi Rusija imela še velike zmožnosti za mobilizacijo rezervistov.

A avtor relativizira neprimerljiva vojaška proračuna obeh držav. Republikanska administracija Donalda Trumpa je ameriški Kongres sprva prosila za 740 milijard dolarjev, a že konec novembra 2020 je padel predlog o povečanju tega proračuna zavoljo gradnje jedrskih podmornic razreda Virginia. Na koncu je ameriški vojaški proračun lansko leto dosegel 778 milijard dolarjev (4,4 % več kot leta 2019). Za primerjavo, vojaški proračun Rusije je v letu 2020 znašal 61,7 milijarde dolarjev (2,9 % več kot leta 2019).

Vitalij V. Kuzmin

Demokratska administracija predsednika Joeja Bidena se je odločila v finančnem letu 2022 ohraniti višino vojaških izdatkov na 770 milijardah dolarjev. Prej so Američani za vojaške operacije v Iraku in Afganistanu letno porabili vsaj 80 milijard dolarjev. Ta sredstva so se po odhodu ameriške vojske kanalizirala v razvoj naprednega orožja, kar v praksi pomeni rast vojaških izdatkov. In tako si zahodni strokovnjaki zastavljajo vprašanje: kako učinkovito v ZDA porabljajo finančna sredstva za vojsko?

Mobilizacijske rezerve ZDA in Rusije

Ena od prednosti Rusije je sposobnost v kratkem času mobilizirati in oborožiti več ljudi od ZDA. Razlog za to je, po mnenju omenjenega ameriškega strokovnjaka, v tem, da ima Rusija naborniško (v bistvu mešano pogodbeno-naborniško) vojsko, ZDA pa pogodbeno. Mobilizacijske rezerve Rusije dosegajo 2 milijona ljudi, ki so v zadnjih petih letih odslužili vojaški rok. K temu je treba dodati še 350.000 pripadnikov nacionalne garde in 20 milijonov rezervistov različnih kategorij, ki so svoj vojaški rok opravili pred več kot petimi leti.

V ZDA je približno 800.000 usposobljenih rezervistov, od katerih je več kot polovica v nacionalni gardi. To pomeni, da Washington ne more tako hitro nadomestiti vojaških izgub v primeru večjega konflikta (na primer z Moskvo ali Pekingom). Rusija lahko svojo mirnodobno sestavo vojske v kratkem času poveča za dvakratnik in doseže 3 milijone skupnega števila pripadnikov. ZDA imajo na drugi strani precejšnje težave z zagotavljanjem svojega delovanja v mirnem času, za kar je delno kriva tudi nizka raven pritoka novih vojakov.

Vitalij V. Kuzmin

Kako pomembno vlogo ima mobilizacija vojaških rezerv v morebitnem spopadu ZDA in Rusije?

Mobilizacijske rezerve Združenih držav v potencialnem oboroženem konfliktu z Rusijo igrajo minimalno vlogo.

Kot prvo, ZDA se ne bojujejo na lastnem ozemlju. Scenariji predvidevajo potek bojev v Evropi (proti Rusiji), v Severni in Južni Koreji ter v vzhodni Aziji proti Kitajski. Američani se bodo pri tem v kar največji možni meri oslanjali na vojaški potencial svojih zaveznikov.

Kot drugo, Rusija ima velik mobilizacijski potencial za obrambo lastnega ozemlja, ne pa tudi za morebitno delovanje na ameriškem ozemlju. Tukaj je treba upoštevati geografsko oddaljenost, resno premoč ameriške mornarice in omejenost ruskega vojaško-transportnega letalstva. Da ne govorimo o tem, da imajo ZDA dvakrat več prebivalcev od Rusije.

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije

Kot tretje pa vojaška doktrina ZDA predvideva poraziti Rusijo z uničujočim udarom jedrskih in konvencionalnih a visoko natančnih sredstev. Prav zavoljo tega so decembra leta 2001 med administracijo Georgea Bush ml. ZDA izstopile iz sporazuma od omejevanju balističnih sistemov (ABM). Takrat so predvidevali, da bi lahko morebiten povračilni jedrski napad Rusije odbili z obstoječim sistemom protiraketne zaščite. V ta namen je bila na Aljaski (najverjetnejša smer ruskega napada je preko Severnega tečaja) postavljena najmočnejša ameriška baza prestreznih raket.

Na kinetično prestrezanje (zbijanje raket s projektili, ki ne vsebujejo eksploziva) se ni bilo za zanašati, saj obrambne rakete cilja ne bi smele zgrešiti za več kot 1,5 metra. Nerešen je ostal problem selekcije v vesolju, kadar je sovražna raketa opremljena z motilniki protiraketne obrambe. Prav na teh višinah namreč delujejo prestrezne rakete, kot so SM-3 (te, ki jih imajo ZDA nameščene na Poljskem in v Romuniji) ali pomorski sistemi Aegis. Rusija je na pojav teh sistemov odgovorila z razvojem hiperzvočnega orožja (Avangard in Kinžal ter pomorska raketa Cirkon.

Težavo s prestrezanjem ruskih raket bi lahko Američani rešili samo z nameščanjem lastnih obrambnih sistemov v nizki orbiti. Za to pa bi morali imeti stalno delujočo skupino okoli tisoč satelitov. Po finančni plati si tega ne morejo privoščiti niti ZDA. Da ne govorimo o tem, da je tudi takšne satelite možno onesposobiti z obstoječim ruskim in kitajskim protisatelitskim orožjem.

Države pri zagotavljanju mobilizacijskih rezerv sledijo različnim doktrinam. Te, ki so osredotočene bolj na obrambo, se praviloma poslužujejo mešanega pogodbeno-naborniškega sistema, medtem ko se tiste, ki ne predvidevajo bojev na lastnem ozemlju, ali pa se zanašajo na podporo svojih zaveznikov (v prvi vrsti ZDA), zanašajo na pogodbeno rezervo.

Avtor prispevka je vodja oddelka za evrazijske integracije pri Inštitutu držav SNG.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.