Mednarodna vesoljska postaja (ISS) je najdaljši in najkompleksnejši projekt človeštva. V več kot dvajsetletni zgodovini postaje so na projektu sodelovale prav vse vesoljske države, samo postajo pa je obiskalo na ducate ljudi.
ISS je bila pri tem večkrat predmet sporov. Zadnji, na primer, se je vnel okoli vprašanja, kaj s postajo storiti po preteku njene življenjske dobe. Za zdaj je njena uporaba dogovorjena do leta 2024, njeni glavni uporabnici – Rusija in ZDA – pa imata različne načrte, kaj z njo storiti po tem. Kdo v resnici odloča o tem in o vseh ostalih vprašanjih?
Kakor pove že ime, gre za mednarodni projekt. Trenutno v njem sodeluje 14 držav: Rusija, ZDA, Japonska, Kanada, Belgija, Nemčija, Španija, Danska, Italija, Nizozemska, Francija, Norveška, Švedska in Švica.
ISS je razdeljena na dva segmenta, ameriškega in ruskega, ki sta bila ustvarjena postopoma, z dodajanjem modulov. Ruski kozmonavti in ameriški astronavti navadno delajo vsak v svojih prostorih, a posebnih omejitev premikanja iz enega v drug segment ni.
V 23 letih je postaja zrasla za 15 modulov: šest med njimi velja za ruske, sedem je ameriških, eden je evropski, še eden pa japonski. Uporaba modulov je razporejena približno na enak način: Rusija uporablja svoje, preostanek postaje pa se uporablja po dogovoru z Američani, Evropejci in Japonci. Obstaja točno določen razpored v odstotkih, kdo in koliko delovnega časa lahko prestane tam.
A celo pri tako močno regulirani razporeditvi pravic do uporabe ISS in njene opreme, so od nekdaj obstajale izjeme. Na primer ruski modul Zarja je bil v orbito poslal kot prvi, zgrajen pa je bil po naročilu in z denarjem Nase, zaradi česar dejansko pripada ameriški vesoljski agenciji, vendar velja za del ruskega segmenta. Po drugi strani pa od prekinitve projekta Space Shuttle leta 2011 naprej Američani in astronavti iz Nasinih partnerskih držav na ISS letijo izključno z ruskimi Sojuzi. Rusija je bila devet let edini operater vesoljskih poletov in je zagotavljala dostop do postaje, ki brez prisotnosti človeških posadk ne more delovati.
Postopek sprejemanja odločitev je zapisan v posebnem sporazumu, ki se imenuje Memorandum o vzajemnem razumevanju (MOU). Glavno načelo teha sporazuma je sprejemanje odločitev na osnovi konsenza. A bilo bi sila nepraktično sklicevati mednarodni sestanek vsakič, ko je treba na ISS sprejeti kakšno odločitev, in prav zato je v memorandumu določena tudi funkcija upravljavca ISS, ki pripada Nasi. To pomeni, da dogovori potekajo izključno med posameznimi državami projekta in Naso, ne pa med vsako državo posebej.
Upravljanje ISS (z njenimi segmenti in moduli) je razporejeno med partnerji, glavno "krmilo" pa se prav tako nahaja v ZDA, in sicer v nadzorni sobi Vesoljskega centra Lyndona B. Johnsona v Teksasu. Od tam se v sodelovanju z balističnimi strokovnjaki iz Rusije sproti popravlja trajektorija, po kateri leti ISS. To se počne zato, da postaja ne bi trčila z vesoljskim odpadom in drugimi objekti v orbiti. V sobi za nadzor poletov sedi glavni kontrolor (ang. flight director).
V orbiti velja stroga hierarhija. Vsaka posadka na ISS ima svojega poveljnika (to je funkcija, ki prehaja med državami partnericami). "Poveljnik odgovarja za izpolnjevanje nalog in varnost posadke. Ta preprosti opis vsebuje vrsto poveljniških obveznosti na ISS, hkrati pa je tu še mnogo nekih podrobnosti," pojasnjuje ruski kozmonavt Aleksander Skvorcov, ki je tudi sam opravljal funkcijo poveljnika postaje. V glavnem na postaji vsak ve, kaj mora početi – vsak član posadke ima lasten program dela. Poveljnik je potreben za sprejemanje ključnih odločitev v izrednih situacijah, a tudi on je podrejen kontrolorju poleta na Zemlji.
Mednarodna vesoljska postaja nima enotnega proračuna, kjer bi bil določen vsakoletni prispevek posamezne države, poleg tega pa se del prispevkov niti ne sestoji iz denarnih sredstev, pač pa iz raznih storitev, servisiranjem opreme, nudenjem poletov itd.
Ne glede na to pa se vseeno da izračunati približne stroške posamezne države. Glavno finančno breme leži na plečih ZDA; v vseh letih delovanja ISS je raven investicij vanjo dosegla 150 milijard dolarjev, od katerih so 100 milijard vložili Američani. Po podatkih Nase to vsako leto pomeni 3-4 milijarde dolarjev. Evropske države vsako leto vložijo po milijardo, Japonska in Kanada pa še manj. Rusija v projekt vsako leto vloži približno pol milijarde dolarjev.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
