AK je najbolj razširjena jurišna puška v ruskih oboroženih silah. A ljudje večinoma ne vedo, da imajo posebne enote v svoji orožarni še druge tipe jurišnih pušk.
Tukaj je seznam orožij, za katera najbrž še niste slišali, a se jih na veliko uporablja v protiterorističnih operacijah tako v Rusiji kot drugje.
AN-94 Abakan
AN-94 navzven spominja na klasično AK-74, znotraj pa se od nje bistveno razlikuje, saj ima vgrajenih tudi več komponent, ki povečujejo natančnost v primerjavi s kalašnikovkami.
"Kot prvo, cev pri AN-94 se premika skupaj z zaklepom. To je bilo narejeno zavoljo zmanjšanja odsuna in povečanja natančnosti. V primerjavi s standardnim AK-74 velja AN-94 za dvakrat natančnejšo in lažjo za rokovanje, saj ima stabiliziran strelni mehanizem," pravi Viktor Murahovski, glavni urednik revije Arsenal Otečestva.
Abakan je dobil tudi inovativno rešitev z začetka sedemdesetih – način za dvojni strel. AN-94 lahko izstreljuje po dve krogli (5,45x39 mm) eno za drugo s kadenco 1.800 nabojev v minuti. Druga krogla prileti v isto točko kot prva, medtem ko AK ob vsakem naslednjem strelu trzne navzgor in nekoliko proti desni.
"Strelec lahko med načini ognja preklaplja s palcem desne roke, podobno kot pri ameriški AR-15. To je bolj praktično kot pa preklapljanje trdega selektorja z drugo roko, kakor pri AK. Mimogrede, Kalašnikov je uporabo selektorja otežil namenoma, saj so vojaška testiranja pokazala, da lahko neizkušen vojak po pomoti preklopi iz zaklenjenega načina v avtomatski in povzroči nenameren strel," dodaja strokovnjak.
AN-94 je po besedah Murahovskega v zgodnjih sedemdesetih veljal tudi za glavnega tekmeca AK-74, da postane glavno jurišno orožje vojske. Kalašnikovko je na strelišču sicer deklasiral, a so se številni njegovi mehanizmi izkazali kot preveč zapletene za navadne vojake. AN-94 so tako prevzele enote za specialno delovanje, ki ga uporabljajo še danes.
SR-3 Vihr
SR-3 je brzostrelka z naboji 9x39 mm in predstavlja močnejšo analogijo Kalašnikovemu PP-19 Vitjaz, namenjeno posebnim enotam.
SR-3 je bila sprva narejena za enote FSB in namenjena bližnjemu boju v notranjih prostorih oz. za zadevanje ciljev, oddaljenih do 50 metrov na odprtem. Proizvajalci sicer trdijo, da je puška sposobna prebiti oklep 3. razreda na razdalji 200 metrov.
Puška je majhna in ima poklopno kopito, ki se zlaga na stran, zato da jo lahko agent, ki deluje v civilni opravi, skrije v plašču. Poleg vojaške namembnosti SR-3 ustreza tudi kriterijem varnostnih sil, ki zahtevajo nevpadljivost med varovanjem pomembnih oseb na javnih dogodkih.
Originalna SR-3 ima Dovetail vodila za nameščanje optike, sodobnejša različica brzostrelke pa je namesto tega dobila Picatinnyjeva vodila, ki omogočajo nameščanje laserskih merkov, dodatnih držal ali taktičnih svetilk.
Podvodna puška APS
Sovjetska vojska je v sedemdesetih letih presodila, da potrebuje zaščito za svoje ladje in podmornice, zasidrane v pristaniščih, pred morebitnimi napadi potapljaških diverzantov.
Vojaško poveljstvo se je zato odločilo, da svoje marince opremi s puškami, ki bodo zmogle učinkovito zadevati cilje tako nad kot pod vodo.
"Standardna vojaška AK-74 za takšne razmere ni bila primerna, saj so njene krogle zaradi gostote vode naglo izgubljale hitrost. Z drugimi besedami, krogla, ki bi sicer brez težav prebila cilj na razdalji 100 metrov nad vodo, je bila nemočna proti cilju, ki se je pod vodo nahajal le nekaj metrov stran," pravi Murahovski.
Za te namene so ruski inženirji izdelali 115 mm dolge naboje v obliki igle, ki so učinkoviteje potovali skozi vodo, šele nato so zanje izdelali puško. APS lahko do 5 metrov pod vodo zadane 30 metrov oddaljeni cilj.
Na voljo sta posamičen in avtomatski način streljanja, nabojnik pa sprejme 26 "igel".
"Vojaški testi so pokazali, da je APS pod vodo precej učinkovita, nad vodo pa se njeni suličasti naboji ne morejo primerjati s standardnimi. To puško zato uporabljajo marinci in potapljači v ruskih pristaniščih ter za varovanje ladij v sirskem pristanišču Tartus," dodaja strokovnjak.