GLONASS je ruska analogija sistemu GPS (Global Positioning System), ki so ga razvili v ZDA v sedemdesetih kot alternativni satelitski navigacijski sistem, a je prišel v širšo uporabo šele v 21. stoletju.
Sovjetski znanstveniki so začeli že v petdesetih letih preučevati teoretske možnosti uporabe satelitov za postavitev neodvisnega navigacijskega sistema. To je bilo približno v času, ko so Sovjeti 4. oktobra 1957 v orbito poslali prvi umetni satelit Sputnik 1.
Pionirsko teoretsko delo pa je napredovalo počasi zaradi pomanjkanja sredstev. A hladna vojna je vse skupaj spremenila.
V zgodnjih šestdesetih je sovjetsko vodstvo ugotovilo, da njihov glavni sovražnik ZDA že od petdesetih let naprej delajo na satelitskem navigacijskem sistemu in da so njihova prizadevanja že rodila sadove. T. i. sistem Transit, ki je spremljal premikanje ameriških jedrskih podmornic, je leta 1964 prišel v uporabo ameriške mornarice. Sovjetska zveza je morala seveda nadoknaditi zaostanek. Istega leta je sovjetsko vodstvo naročilo ponovni zagon raziskovalne dejavnosti na področju satelitske navigacije.
Leta 1976 vojska dobila sistem, ki so ga poimenovali Ciklon. Sestavljen je bil iz šestih plovil, ki so krožila po orbiti na višini 1.000 km.
Ogromno dela je bilo treba vložiti v natančnost Ciklona, saj so lahko napake pri lociranju objektov znašale tudi 80-100 metrov, kar pa je za sodobne vojaške standarde preveč.
Od takrat naprej so tako sovjetski kot ruski znanstveniki posodabljali in razvijali temeljni sistem, ki so ga zasnovali izumitelji Ciklona.
Projekt je dobil nov zagon leta 2001, ko je ruska vlada potrdila državni program globalnega navigacijskega sistema, s katerim so tlakovali pot razvoju ruskega satelitskega navigacijskega sistema, ki je postal znan kot GLONASS.
Ruski sistem je sestavljen iz 24 naprav, ki se premikajo v treh orbitalnih tirnicah – na vsaki pluje po osem satelitov. Ameriški GPS na drugi strani sicer uporablja enako število satelitov, vendar so drugače razporejeni – premikajo se v šestih tirnicah, po štirje sateliti na vsaki. Razlika v razporeditvi satelitov v orbiti vpliva na izkušnjo uporabnikov na Zemlji.
Čeprav sta oba sistema visoko natančna, GPS rahlo presega GLONASS tako v natančnosti kot v pokritosti. Oba sistema dopuščata določena odstopanja v natančnosti pri lociranju premikajočih se objektov. Pri GLONASS-u je ta razlika lahko do enega ali dveh metrov več kot pri GPS-u. GPS poleg tega nudi tudi globalno pokritosti, medtem ko lahko GLONASS-u v odročnejših delih sveta zmanjka signala.
Da, GLONASS je boljši od GPS, ko pride do lociranja objektov na severni polobli, še posebej v cirkumpolarnih območjih (Arktika in Antarktika). Ker ruski sateliti za razliko od GPS-ovih ne rezonirajo z gibanjem Zemlje, ne potrebujejo dodatnih korekcij. V praksi to pomeni večjo zanesljivost sistema tam, kjer jo Rusija najbolj potrebuje, in sicer v Arktiki, kjer deluje Severna flota ruske mornarice.
In tako, medtem ko je GPS na splošno natančnejši in bolj razširjen, je za uporabnike v severnih delih Skandinavije in v Rusiji bolj priročen GLONASS.
Vse od konca hladne vojne se sistema uporabljata komplementarno in ne kot konkurenta. Večina na trgu dostopnih navigacijskih naprav (vključno s temi na pametnih telefonih in pametnih urah) pa omogoča sočasno uporabo obeh sistemov, s čimer se drastično poveča natančnost lociranja in pokritosti.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
