MNENJE: Kako se sodobni vojaški spopadi razlikujejo od druge svetovne vojne?
Če nekoliko zanemarimo za Sovjete najtežjo uvodno etapo druge svetovne vojne, se je konflikt večinoma odvijal kot pozicijska vojna s počasnimi premiki in z okopi, v katerih so bili vojaki zaščiteni pred strelnim orožjem in topništvom nasprotnika. Za preboj globokih večslojnih obrambnih linij je bilo treba množično angažirati artilerijo, tanke in bojna letala. Pri osvajanju obale Črnega in Baltskega morja so sodelovali pomorski desanti, medtem ko so padalski desantniki delovali le v omejenem številu v velikosti bataljona, ter pretežno izvajali diverzantske misije ali pa kadar je bilo treba za krajši čas zasesti in držati kakšen pomemben objekt v sovražnikovem zaledju.
Glavna naloga enot na tleh je bilo zasedanje ozemelj, pri čemer je bila škoda, ki jo je med temi operacijami utrpela industrijska ali kmetijska infrastruktura, drugotnega pomena. Resnejšega pomena niso imele niti izgube med vojaki ali civilnim prebivalstvom – glavno je bilo zmagati, brez obzira na davek, ki ga je ta zmaga terjala.
Posebnost bojevanja na sovjetski strani je bila uporaba partizanskih taktik. Te so na eni strani ogrožale nemške oskrbovalne poti na okupiranih območjih, a so po drugi strani povzročale tudi večje žrtve med civilnim prebivalstvom, ki v veliki večini ni bilo naklonjeno nemškim okupacijskim oblastem.
Za izvidnico so uporabljali zračna in pomorska sredstva ter kopenske sisteme opazovanja. Pogosto se je vdiralo v sovražnikovo zaledje. Sovjeti so za izvidnico uporabljali partizanske odrede.
Komunikacijska sredstva so bila precej ranljiva, saj so se na taktični ravni v prvi vrsti uporabljale nadzemne telefonske linije.
Ne glede na vse priložnosti, so se na obeh straneh fronte vzdržali uporabe kemičnega orožja. To je zanimivo tudi spričo dejstva, da je bilo kemično orožje v prvi svetovni vojni že uporabljeno tudi na rusko-nemški fronti.
Kako poteka vojna v 21. stoletju?
Izkušnje s sodobnim vojskovanjem kažejo, da spopadi danes potekajo na ravni mobilnih bataljonskih taktičnih skupin, kar pomeni tesno sodelovanje ne samo med različnimi rodovi (na primer med artilerijskimi in protitankovskimi enotami), ampak tudi med raznimi vejami vojske, v prvi vrsti med pehoto, vojnim letalstvom ter zračno obrambo. V polnem obsegu lahko to trenutno izvajajo le oborožene sile Rusije in ZDA, ki so sposobne vojskovanja v realnem času, kar jim omogoča obsežna satelitska komunikacijska mreža.
Dandanes se izvidnico vrši večinoma preko vesoljskih, pomorskih in nadzemnih sredstev, pretežno z uporabo radiolokacijskih sistemov. Zanje se na veliko uporabljajo brezpilotna letala, ki hkrati vse pogosteje prevzemajo ofenzivne naloge napadov na talne cilje. Vse bolj razširjena postaja tudi uporaba robotiziranih sistemov, ki dodatno zmanjšujejo izgube med vojaškim osebjem.
Sodobne vojne se odvijajo relativno hitro, zaradi česar je uporaba mobilizacijskih virov omejena. Zato so se v ruski vojski pojavile enote z visoko stopnjo pripravljenosti, ki jih je mogoče nemudoma poslati na bojišče.
Rusija, ZDA, Kitajska, Velika Britanija, Francija, pa tudi Indija, Pakistan, Izrael in Severna Koreja imajo potencialno možnost v vojni uporabiti jedrsko orožje. Še več je držav, ki imajo zaloge kemičnega in bakteriološkega orožja ali pa vsaj zmožnosti, da ga relativno hitro razvijejo.
Korenito se je spremenila tudi oprema vojaškega osebja na bojišču, ki dandanes vključuje ne samo čelade kot v času druge svetovne vojne (danes vojaki nosijo zaščitne šleme iz polimernih materialov), temveč tudi zaščitne jopiče, vgrajene pripomočke za nočno gledanje, sredstva za sodobne zveze in različne vrste strelnega orožja. Vse to omogoča vojaku brez večjih težav priklicati artilerijsko ali letalsko podporo. Udobna uniforma in obutev vojaku nudita zanesljivo zaščito pred slabimi vremenskimi razmerami.
Kako bi se posebne enote 21. stoletja znašle na fronti druge svetovne vojne?
Če bi se enota sodobnih posebnih enot znašla na bojišču druge svetovne vojne, bi zaradi svoje usposobljenosti, oborožitve in opreme lahko bolje reševala taktične naloge, a zaradi odsotnosti satelitske komunikacije in sodobnih zvez, ne bi mogla popolnoma izkoristiti svojega potenciala. Specialci bi se morali zanašati na za današnji čas ogromne in neudobne radijske postaje. Tudi artilerijski ogenj in letalski napadi bi bila manj natančni. Dobra osebna zaščita bi jim na drugi strani precej pomagala zmanjšati bojne izgube.
Celostno gledano so sodobne ruske posebne enote učinkovite samo v sodobni vojski, ki razpolaga s z modernimi ubojnimi sredstvi ter široko mrežo satelitske in druge komunikacije.
Vladimir Jevsejev je vodja oddelka za evrazijske integracije in razvoj Šanghajske organizacije za sodelovanje na Inštitutu za države SND.
Preberite še: S kakšnim orožjem bodo ruski vojaki zamenjali legendarni AK?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.