Druga svetovna vojna pomeni začetek obdobja novega orožja – jurišne puške. Ta nova podvrsta strelnega orožja je bila močnejša od brzostrelke, a lažja in bolj priročna od standardne dolge puške.
Kot prvi so jurišne puške na bojišču uporabili Nemci. Ti so v prvih letih vojne šokirali nasprotnike s svojo StG-44, medtem ko so oni uporabljali malokalibrske brzostrelke in polavtomatske puške. Pred tem so bile sposobne takšno ognjeno moč na bojiščih ustvariti le strojnice.
StG-44 je s kadenco 600 nabojev na minuto sejala naboje nove generacije kalibra 7,92x33 mm. Ko so v ostalih vojskah sveta videli, kakšne zmožnosti ponuja jurišna puška, so si začeli prizadevati, da bi z nečim podobnim opremili tudi svoje vojake. In Sovjetska vojska pri tem ni bila nobena izjema.
Prva različica Kalašnikovega avtomata AK-47
javno lastništvoOb koncu vojne je sovjetsko vojaško poveljstvo razpisalo natečaj za prvo domačo jurišno puško.
Želeli so si orožje, ki bo zadostilo določenim kriterijem; kot prvo je morala puška biti zanesljiva in tudi v blatnih in prašnih pogojih zmožna izstreljevati 600 nabojev na minuto. Kot drugo, morala je biti enostavna za usposabljanje vojakov in rokovanje, ter tretjič, morala je biti dovolj poceni za serijsko proizvodnjo.
Prva AK-47 je dosegala vse te kriterije. Zanjo so bili izdelani naboji nove generacije, s katerimi je lahko zadevala cilje na razdalji 200 metrov.
"Zasnova je bila preprosta, vzdrževanje minimalno in enostavno, puška kot taka je bila relativno kratka in priročna, naboji srednje velikosti pa so zagotavljali učinkovito zadevanje ciljev na bojnih razdaljah. A najpomembnejše od vsega – vojaki so z AK-47 dobili izjemno zaupanje v svoje orožje," razlaga Vladimir Onokoj iz oddelka za vojaško-tehnično sodelovanje pri koncernu Kalašnikov.
Glavna posebnost pušk AK so po njegovem bili naboji 7,62x39 mm, v katerih so inženirji združili moč dolgocevne puške in kadenco brzostrelke.
Strelec je lahko v rafalu zadel cilj na razdalji 100-200 metrov, prav kakor z obstoječimi klasičnimi puškami. AK je dobil nabojnik za 30 krogel in vojaki so tako lahko s sabo na bojišče odnesli več streliva.
Kljub vsem tem prednostim pa so bile prve različice AK-47 zelo robate in treba je bilo vložiti še ogromno dela. Nove puške so zadostile pogojem zanesljivosti, priročnosti in primernosti proizvodnje, a so bile po drugi strani premalo natančne, pretežke in preveč neudobne za uporabo.
Preverjena zasnova puške AK je leta 1949 končno postala dovolj dobra za uvedbo v vojsko, takoj zatem pa so se že začela dela na njenih modifikacijah.
Modernizirana puška AKM z naboji kalibra 7,62 in podcevnim bombometom GP-25
Vitalij V. KuzminAKM je kratica za "Modificirani AK". Ta različica se je pojavila konec petdesetih let in pooseblja vse, po čemer slovi zasnova kalašnikovke – enostavnost proizvodnje, zanesljivost in vzdržljivost.
Prve različice AK-47 so na primer izdelovali s postopkom stiskanja in puške so imele zaradi tega precej napak, zato so ta postopek izdelave postopno zamenjali z rezkanjem.
"AKM je imela v primerjavi z AK-47 dve veliki izboljšavi; bila je lažja in enostavnejša za izdelavo. Imela je stiskan sprejemnik, ki ga je bilo enostavneje in ceneje izdelati, kar je pripomoglo k hitrejšemu in učinkovitejšemu prenosu proizvodne tehnologije državam Varšavskega pakta – Romuniji, Madžarski, Poljski, Vzhodni Nemčiji in drugim," pravi Onokoj.
Prve različice AK-47 na koncu cevi še niso imele razbijalca ognja, zaradi česar je puška med streljanjem v rokah poskakovala in s tem onemogočala natančno streljanje. Inženirji so zato pritrdili stabilizator, ki je puško "umiril" in jo napravil stabilnejšo. Ta dodatek je obenem omogočil namestitev dušilca na cev.
Nova kalašnikovka je postala lažja in je lahko zadevala cilje na razdalji do 250 metrov.
AKM se je dalo opremiti z opremo za nočno gledanje in 40-milimetrskim podcevnim bombometom ter bajonetom.
Skratka, modernizirana AK je dobila vrsto manjših "popravkov", zaradi katerih je postala najzanesljivejša puška na svetu, po kateri je vladalo izjemno povpraševanje.
AKM je še zmeraj v uporabi v vojskah po vsem svetu in je ovekovečena celo na zastavah in v državnih simbolih.
AK-74
javno lastništvoV zgodnjih šestdesetih so inženirji pri Kalašnikovu začeli z nadgradnjo AKM. Preizkušali so polimerne materiale, ki so se pravkar pojavili, in nove vrste streliva ter preučevali orožje, ki so ga na svoje trge lansirali tuji tekmeci.
Takrat je izbruhnila tudi vojna v Vietnamu in ameriška vojska je svetu prvič predstavila svojo novo jurišno puško M-16. Ta je bila lahka in opremljena z naboji nove generacije, s čimer je vojakom na bojišču odprla nove zmožnosti. Sovjetski inženirji so se zato odločili izdelati lastne puške, zasnovane na nizko-impulzivnem strelivu.
Nova Kalašnikova jurišna puška AK-74 je poosebljala vse najboljše tehnološke rešitve svojega časa.
Zanjo je bilo narejeno strelivo v kalibru 5,45x39, ki je presegalo lastnosti streliva AKM na več različnih načinov.
"AK-74 je uporabljala naboje 5,45x39, ki so bili hitrejši in imeli zato daljši učinkovit domet. Nov razbijalec ognja je dodatno zmanjšal odsun in poskakovanje med streljanjem, strelivo je bilo lažje in bolj priročno za prenašanje," izpostavlja strokovnjak.
Z uvedbo novega kalibra je kalašnikovka postala bolj stabilna. Kaliber 7,62x39 mm je sicer ustvaril močno silo, a sta bila zato raztros in odsun med streljanjem premočna. Novi 5,45x39 mm naboji so ustvarili manj odsuna in večjo natančnosti. Nova AK-74 je v primerjavi z AKM "nesla" 100 metrov dlje, do 350 m.
Pri Kalašnikovu so izdelali novo kopito, ročaj in nabojnike iz novih polimernih materialov. Ti po vzdržljivosti niso odstopali od kovine in lesa, uporabljenega pri starejših različicah AK, a so drastično zmanjšali maso puške. Ta razlika je vojski omogočila svoje vojake opremiti z dodatnimi štirimi nabojniki, kar pomeni, da je posamezen pehotni vojak lahko po novem s sabo nosil 120 nabojev.
Kljub vsemu storjenemu napredku pa tuje vojske, ki so uporabljale sovjetske puške, niso takoj preklopile z AKM na AK-74, in to iz preprostega razloga – bilo bi namreč enostavno predrago odpisati vse obstoječe jurišne puške in skladiščeno strelivo zanje. To je veljalo med drugim za Indijo, Pakistan, države Varšavskega pakta, številne afriške države, delno za Kitajsko in še za koga.
Prav iz tega istega razloga tudi sodobna ruska in ameriška vojska ne hitita z množičnim uvajanjem jurišnih pušk nove generacije.
AK-12 za strelivo 5,34x39 mm s preoblikovanim kopitom, ročajem in zaščito sprožilca iz polimernega materiala.
Nickel nitrideSredi prejšnjega desetletja je ruska vojska prejela modernizirano različico AK-74, imenovano AK-12.
"AK-12 je bila zasnovana za uporabo sodobne optike in opremo za nočno gledanje. Ima nastavljivo kopito, hitro snemljiv dušilec in prosto plavajočo cev. Je natančnejša, ima daljši radij merka ter obročasti kovinski merek," razlaga Onokoj.
AK-12 se lahko zavoljo svojega pomičnega kopita ročno prilagodi posameznemu strelcu. Picatinnyjeva vodila na vrhu in ob strani ter pod cevjo omogočajo namestitev optike, taktičnih svetilk ter drugih pripomočkov. Ta na videz majhna posebnost omogoča strelcu prepoznati nasprotnika s pomočjo nočne optike in laserskih merkov v najbolj temnem okolju. Starejši kovinski merki tega niso omogočali.
Nov je tudi razbijalec ognja, ki med nočnim streljanjem skrije bliske ter na ta način nasprotniku ne izda položaja strelca.
Kakor meni strokovnjak iz koncerna Kalašnikov, je nova generacija pušk AK bolj prilagojena tišjemu streljanju in diskretnim operacijam kot pa neposrednemu spopadu na bojišču.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
