Kako so Sovjeti postali pionirji v proizvodnji vetrne energije (FOTO)

Vetrna energija danes po vsem svetu velja za trajnostni način pridobivanja električne energije. Moč vetrnih elektrarn se iz leta v leto povečuje ter dosega moč več sto gigavatnih ur. V Evropi vetrne elektrarne predstavljajo že 16 % vseh virov energije, v posameznih državah, kot je Danska, pa se ta delež približuje 50 %. V Rusiji vetrna energija danes praktično ni zastopana, saj njen delež v skupni proizvodnji elektrike znaša le 1 % (pri čemer se je od leta 2020 moč vetrnih elektrarn v državi povečala za trikrat). A sto let nazaj je ideja od pridobivanju elektrike iz vetra uživala veliko zanimanje sovjetskih znanstvenikov.

Vetrnice za oddaljene regije

Elektrifikacija države je bila ena od glavnih nalog boljševikov po revoluciji leta 1917. Takratne maloštevilne elektrarne so v glavnem kurile šoto, premog in nafto, zato je bilo jasno, da je za hitro povečanje proizvodnje energije potreben nek nov vir, ki je poceni in v izobilju. Tako so se znanstveniki začeli obračati k vetru in vodi. Kljub temu da se je hidroenergija izkazala za učinkovitejšo in zasedla pomembno vlogo pri zagotavljanju elektrike v ZSSR (danes hidroenergija v Rusiji predstavlja 20-odstotni delež celotne proizvodnje), so tudi v veter na začetku polagali velike upe.

Leta 1918 je bil v Moskvi ustanovljen Centralni inštitut za aerohidrodinamiko (CAGI), kjer so razvili prve serijske vetrne generatorje z močjo do 30 kilovatov. Če primerjamo to s sodobno tehniko, bi ta energija zadoščala kvečjemu za mesečno porabo hladilnika.

Manjše vetrne generatorje so sicer uporabljali v gospodinjstvih, v odročnejših regijah ZSSR, na primer v Burjatiji ali ob Severni pomorski poti. Z njimi so ljudje napajali akumulatorje, radijske postaje, osvetljevali domove. Vsega skupaj je bilo izdelanih nekaj tisoč malih vetrnic.

Vetrne elektrarne so razvijali tudi v drugih projektantskih birojih. Tako je bila leta 1931 pri Balaklavi na Krimu postavljena najmočnejša vetrna elektrarna takrat z močjo 100 kilovatov.

Današnje industrijske vetrne elektrarne dosegajo moč 6-8 megavatov, a sto let nazaj je bilo že 100 kilovatov velik preboj.

Masa balaklavskega agregata je znašala 9 ton, premer lopatic pa 30 metrov. Izdelal ga je Jurij Kondratjuk, eden od pionirjev kozmonavtike, ki je med drugim izračunal trajektorijo poleta na Luno in se je ukvarjal tudi s projektiranjem vetrnih elektrarn.

Generator na Krimu je napajal celotno tramvajsko linijo Balaklava-Sevastopolj. Med državljansko vojno sta bila sicer tako generator kot tramvajska linija nepopravljivo uničena. Sredi tridesetih let je bila sprojektirana še ena elektrarna blizu gore Aj Petri, ki pa ni zaživela.

Vetrna elektrarna kot znamenitost

Glavna težava prvih vetrnic je bila v tem, da niso imele kondenzatorjev za shranjevanje energije in zato je med brezvetrjem elektrike preprosto zmanjkalo. Tega problema se je skušal lotiti izumitelj samouk iz Kurska Anatolij Ufimcev. V njegovi stari hiši je še danes ohranjen vetrni generator z kondenzatorskim diskom, ki ga je izdelal leta 1931. Sredstva za razvoj je prejel od inštituta CAGI in celo od kultnega sovjetskega pisatelja Maksima Gorkega. Generator Ufimceva je razsvetljeval njegovo delavnico, dom in celo del ulice, kjer je ta stal. Postaja je delovala še po smrti izumitelja leta 1936 in celo med nemško okupacijo. Do leta 1957 jo je vzdrževal lokalni mehanik, ki je sodeloval že pri njeni sestavi, nato pa jo je bilo treba ustaviti zaradi iztrošenosti materiala. Na novo je ni bilo več mogoče zagnati. Danes je hiša Ufimceva ena od lokalnih znamenitosti Kurska, kjer se zbirajo ljubitelji nenavadne tehnike.

Energija vetra za potrebe socializma

Z razvojem energetike so se pokazale nekatere očitne pomanjkljivosti vetrnic v primerjavi s hidro-, jedrskimi in plinskimi elektrarnami, a vetrno energijo so še naprej koristili tam, kjer je to bilo nujno, na primer v industriji ali na "velikih gradbiščih" na Skrajnem severu in Daljnem vzhodu.

Leta 1973 je nastal državni načrt za razvoj vetrne energije. Ena od prvih pravih vetrnih elektrarn se je pojavila konec osemdesetih na otoku Saarema v današnji Estoniji, ki jo je sestavljalo 64 vetrnic in je zagotavljala elektriko tamkajšnji ribarnici.

Prav v tem času je bil razvit tudi generator Raduga-1 z močjo 1 megavata. Eden od teh generatorjev se je ohranil v Kalmikiji in je deloval vse do leta 2014, danes pa je opuščen.

Za gospodinjstva je podjetje Vetroen izdelovalo majhne vetrnice z imenom Romaška. Nekatere od teh naprav lahko vidimo še danes na vikendicah v obliki črpalk na veter. "Deluje ves čas in z njo ni stroškov," piše eden od uporabnikov takšne črpalke. "Črpa vodo z globine do 8 metrov iz studenca ali zajetja." Ena od prednosti te naprave, kot pove lastnik, je varnost, saj nima gorljivih delov.

Leta 1989 je bil v ZSSR zagnan celovit program za izkoriščanje alternativnih virov energije, a zaradi razpada države na koncu ni zaživel.