Ali imajo živali ruskega severa možnost preživeti podnebne spremembe?

Rusija se segreva 2,5-krat hitreje od drugih delov našega planeta, zaradi česar se tali permafrost, pogostejši so gozdni požari, poplave in vročinski valovi, pravijo na ruskem hidrometeorološkem raziskovalnem centru. Prebivalci Rusije so že začeli čutiti posledice podnebnih sprememb na svoje zdravje in počutje. A živali, ki naseljujejo ogromna območja po državi, trpijo že kar nekaj časa, še posebej v Arktiki, ki se segreva še hitreje.

Habitat se spreminja hitreje, kot se lahko živali prilagodijo

Pavel Kulemejev iz Narodnega parka Wranglov otok pravi, da je osnovni problem ta, da hitrost prilagajanja vrst ne dohaja hitrosti spreminjanja njihovega življenjskega prostora. Te vrste (stenobionti) so namreč prilagojene na preživetje v zelo specifičnih in omejenih pogojih, ter ne prenašajo močnih nihanj okoljskih pogojev, zato se tudi ne bodo mogle prilagoditi na podnebje, ki se spreminja tako hitro.

Pomembno se je zavedati tudi tega, da podnebne spremembe ne prizadanejo posameznih organizmov, pač pa celoten ekosistem. Učinki teh sprememb lahko na primer posredno ogrozijo prehranske vire določenih živali.

Premalo ledu za polarne medvede in mrože

"Zaradi segrevanja planeta se mnoge vrste umikajo še bolj na sever. Živali, ki živijo v tundri in polarnih regijah, se v tej situaciji več nimajo pravzaprav kam umaknit. Prvi, ki to že občutijo, so polarni medvedi, ki lovijo tjulnje na skladastem ledu. Območje tega ledu se krči, število tjulnjev prav tako, medvedi pa trpijo, saj so na vrhu prehranske verige. Na splošno gledano so veliki plenilci ene najbolj ogroženih živali," pravi Boris Šeftel, višji raziskovalec Severcovega inštituta za ekologijo in evolucijo pri Ruski akademiji znanosti.

Mnogi smo že videli srce parajoč posnetek polarnega medveda, ki v obupanem zadnjem poskusu, da bi našel hrano, sestradan tava po pusti arktični pokrajini.

Tukaj niti ni tolikšen problem sama količina ledu, ki ostane med poletnimi meseci, temveč bolj hitrost, s katero se ta umika proti Severnemu polu. "Če se led umakne prehitro, potem medvedi preprosto nimajo časa, da bi dojeli, da se morajo tudi oni, in tako ostanejo kot kakšni brodolomci na obali, ali v najslabšem primeru, na otoku," razlaga dr. Aleksej Kokorin, vodja podnebnega in energentskega programa pri WWF Rusija.

Poleg tega se zaradi sprememb pokritosti z ledom medvedom krčijo možnosti za počitek, zato porabijo več energije za lov. Breje samice morajo prehoditi daljše razdalje, da pridejo do svojih brlogov. Ko se začne odjuga, lahko pride do temperaturnih nihanj v brlogih, ki mamo medvedko z mladiči spodbudijo, da zapustijo brlog prekmalu in nato mladiči poginejo zaradi podhladitve.

Krčenje ledenih površin je zelo neudobno tudi za mrože, še posebej krčenje tistega ledu, ki se drži obale, kajti tam se tudi najpogosteje zadržujejo. Iz tega razloga se kolonije selijo na druge lokacije, kjer je manj hrane in več možnosti, da mladiče napadejo polarni medvedi.

Medvedi proti človeku: tveganje konflikta

Medvede, ki ostanejo na celini, ne ogroža le pomanjkanje njihovih glavnih virov prehranjevanja, pač pa tudi stik s človekom. Kadar medvedi ne morejo loviti na ledu, se v iskanju hrane vrnejo na kopno, tam pa živijo ljudje. Kokorin se spomni incidenta iz leta 2019 na otočju Nova dežela (Novaja Zemlja), kjer se je v vojaški postojanki pojavilo več kot 50 medvedov, ki preprosto niso imeli nikamor drugam za iti.

V teh primerih medvedi "lovijo2 večinoma odpadno hrano, ki jo zavržejo ljudje, v bolj ekstremnih primerih tudi domače pse in celo same ljudi. To ustvarja neposredno grožnjo medvedu, ki je v veliki nevarnosti, da bo ustreljen, prav tako pa človeku, ki lahko konča kot medvedja hrana. Tovrstni incidenti so postali v zadnjih 15 letih vse bolj pogosti. Na srečo v večini območij ruske Arktike obstajajo posebne "medvedje patrulje". Kulemejev opozarja, da bodo ob naraščajočih spremembah podnebja v Arktiki taki dogodki pogostejši. Praviloma so sicer ljudje tisti, ki provocirajo živali k napadu, s tem ko kršijo vzpostavljena pravila varnosti.

Zakaj mladiči belomorskega tjulnja umirajo v prvem mesecu življenja?

Belomorski tjulenj je resno ogrožen. Mladiči se navadno skotijo aprila, v času ko je običajno še zadosti ledu in ni dežja. A zdaj se led začne taliti že prej in tudi deževja nastopijo prej kot nekoč. Prvi mesec po kotitvi je za mladiča ključnega pomena in čeprav se že skoti s kožuhom, ki je dovolj debel, da prestane mraz, po drugi strani ni nepremočljiv, in tako lahko ob dežju pride do podhladitve in smrti. Ko množični pogini mladičev postanejo pogostejši, se poveča tudi možnost za kolaps celotne populacije.

Pred podnebnimi spremembami so glavno nevarnost predstavljali divji lovci. Ta problem je bil rešen s padcem povpraševanja po belem kožuhu. Poleg krivolovcev so čez območje, kjer so živeli tjulnji, plule ladje, a so lokalne oblasti v Arhangelsku prepovedale ladijski promet na teh območjih.

Hrana za severne jelene, pokopana pod ledom

Decembra 2020 je zimskemu deževju na Jamalskem polotoku sledilo dolgo obdobje izjemno hladnega vremena, zaradi česar je pomrlo na tisoče severnih jelenov. Zaradi nenavadnega vremena, ki je najbrž povezano s podnebnimi spremembami, je lišaje prekrila debela, 3-centimetrska plast ledu in jelenom preprečila dostop do hranljivih rastlin. Na truplih mrtvih jelenov so opazili popolnoma obrabljena kopita, saj so živali obupano skušale priti do hrane.

Vse višje temperature in človeška aktivnost vplivata na migracijske vzorce velike tajmirske črede, ki živi na najbolj severnem delu Rusije. Migracije jelenov so zdaj bolj nevarne, saj so živali prisiljene plavati čez reke, ki so se prehitro odmrznile. Takšne razmere so usodne za marsikaterega mladiča.

Ali bodo preživeli?

Polarni medvedi: Ali se bodo živali, kot so polarni medvedi, uspele prilagoditi na spreminjajoče se podnebje, je vprašanje, na katerega strokovnjaki še ne zmeraj nimajo enotnega odgovora. Kumelejev pravi, da zaradi že tako majhnih populacij ogroženih vrst, le-te ne bodo sposobne prilagoditve.

Kokorin pa pravi, da za večino teh ogroženih živali vendarle ni vse tako črno. Zagotavlja, da bodo tudi po najbolj pesimističnih napovedih te veličastne živali preživele, v kolikor bodo ljudje napravili vse, kar je v njegovi moči, da medvedi več ne bodo zahajali v vasi (da se ne pušča več ostankov hrane v smeteh in da se jih odganja z glasnimi streli). To je najpomembnejša metoda za prilagajanje na podnebne spremembe. Njihovo število se bo verjetno zmanjšalo, a bo še vedno zadosti množično za ohranjanje zdrave populacije, ki bo "prinašala radost našim vnukom in njihovim otrokom," pravi Kokorin.

Mroži: Kar se tiče mrožev, moramo spremljati vsakršno novo kolonijo, ki nastane, razumeti, s kakšnimi problemi se živali tam soočajo in jih skušati demotivirati, da bi se naseljevale tam, kjer so izpostavljene napadom polarnih medvedov, npr. s povzročanjem hrupa. Seveda v naravo ne smemo posegati preveč, zato bi intervencija bila smiselna le v primeru, če se bo število mrožev kritično skrčilo.

Severni jeleni: Zelo verjetno bodo preživeli s spremembo migracijskih vzorcev, pravi Kokorin. Ponekod bodo spremenili migracijske poti spomladi in jeseni, drugje pa, kjer se podnebje spreminja hitreje, jih bodo prilagodili tudi pozimi. Med izvensezonskimi odjugami in zmrzali lahko ljudje pomagajo jelenom z razbijanjem ledu. Pri WWF Rusija so že eksperimentirali s pomočjo mladičem pri prečkanju rek in imeli pri tem celo nekaj uspeha.

Belomorski tjulnji: Če se bodo podnebni pogoji še naprej spreminjali, po Kokorinovem mnenju ne bodo preživeli. Edina njihova možnost je, da se preselijo v Barentsovo morje (kar pomeni, da jih ob Belem morju ne bo več) ali pa bodo ljudje morali zanje napraviti umetne ledene otoke.