Projekt 'Ihtiander': kako so v Sovjetski zvezi preizkusili prvo podvodno hišo

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Prvih 24 ur pod vodo. Skala, porasla s podvodno džunglo, je vidna zelo blizu. Tam se roji življenje. V niši se ugnezdi rakovica Mitka. Včasih pride iz svojega skrivališča, se flegmatično splazi po skali in nekaj prežveči. Nastala je noč. V enem ali drugem oknu se bliska - to so strele preprostih mikroorganizmov," je avgusta 1966 zapisal ljubitelj potapljanja Aleksandr Hajes, prebivalec prve podvodne hiše v ZSSR.

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja je v Sovjetski zvezi zaznamovala želja po raziskovanju ne le vesolja, temveč tudi podvodnih globin. Pionirji v tem poslu so bili donecki potapljači, ki so se navduševali nad uspešnimi poskusi francoskega raziskovalca Jacquesa-Yvesa Cousteauja. Leta 1962 je Cousteau na morsko dno v Marseillu spustil 'Conchelf I' - prvo podvodno hišo na svetu. Leta 1963 pa je na morskem dnu Rdečega morja "zgradil" celotno vas.

Kup odpadnih kovin in nerjaveče navdušenje

'Ihtiander-66'

Arhivska fotografija

Če so se na Zahodu z ustvarjanjem in odobravanjem podvodnih hiš ukvarjali strokovnjaki, so v Sovjetski zvezi prve poskuse opravili amaterji - člani potapljaškega kluba "Ihtiander", poimenovanega po junaku romana sovjetskega pisatelja znanstvene fantastike Aleksandra Beljajeva "Človek amfibija".

Podvodno hišo so začeli sestavljati jeseni 1965. Železne plošče - bodoče stene - je zagotovil Donecki inštitut za rudarsko mehaniko in tehnično kibernetiko. Na letališču so našli in popravili kompresor, s katerim so potapljači polnili jeklenke s stisnjenim zrakom. Za potapljače je bila na voljo le razgrajena elektrarna, vendar jim je tudi ta prišla prav.

Prva podvodna hiša v Sovjetski zvezi je bila oblikovana kot majhen hangar z arkadno streho, njena površina je znašala 6 kvadratnih metrov. Število oseb, ki je lahko živelo tam, pa 2. V notranjosti sta bili dve ležišči eno nad drugim, miza s telefonom, nadzorna in medicinska oprema ter kopalnica. Štiri okenca so omogočala pregled nad dogajanjem. Prisilno prezračevanje je bilo zasnovano tako, da so lahko potopljači v njem celo kadili. Elektriko, sladko vodo in zrak naj bi dovajali z obale po ceveh in kablih, hrano - dnevni obrok 5.000 kcal - pa naj bi prebivalcem dostavljali drugi potapljači.

5. avgusta 1966 je bila hiša prepeljana na rt Tarhankut na Krimu. Lokalne podvodne globine so bile takrat dobro raziskane: tu so našli antične amfore in skitske gospodinjske predmete. Potapljači so na rtu postavili šotorski tabor za sto ljudi. Inženirji in reševalci so na obali skrbeli za poskus. Zdravniki so raziskovali dihanje, krvni obtok, presnovo in duševne reakcije potapljačev. Snemalci so beležili zgodovinski trenutek. Za poskus življenja v podvodni hiši so se odločili trije ljudi.

"S kirurško natančnostjo"

'Ihtiander-66'

Arhivska fotografija

Prvi poskus spuščanja hiše na globino 11 metrov je bil izveden 19. avgusta s petimi betonskimi bloki, ki so tehtali poldrugo tono. Vendar je načrte prekrižalo tridnevno neurje, ki je bloke raztreslo po zalivu. 23. avgusta so izvedli drugi, uspešen poskus. Hišo so do kraja potapljanja dve uri vlekli na vesla, saj je motor čolna odpovedal.

Prvi prebivalec hiše je bil Aleksander Hajes, predsednik potapljaškega kluba in kirurg, ki ga je v globino pospremil kolega Žora Tunin. Hajes je prvih 24 ur preživel sam.

"Hiša se je vso noč zibala. Večkrat sem se zbudil od groze - izgubil sem občutek za prostor, včasih se mi je zdelo, da bodo kabli počili, da bom moral hiteti do izhoda, ampak kje je, na kateri strani? In kje bi potem iskal skalo, pod katero je ležala oprema za potapljanje v sili? Vsakič sem zaskrbljeno poklical v bazo, vendar je samozavestni glas vedno ponovil: "Saša, vse je v najlepšem redu ...". Zdaj so bili vsi dvomi za mano. Poskus, naš poskus, je bil uspešen ..." pripoveduje Aleksandr Hajes v svojem dnevniku, odlomke katerega je leta 1976 objavila revija "Vokrug Sveta" (Okrog sveta).

24. avgusta ob 7.30 zjutraj so Hajesa obiskali zdravniki in ga pregledali. Ob 8.30 pa je z zajtrkom prišel "natakar", ki ga je kasneje tudi odpeljal na "sprehod pod vodo". Zvečer se mu je pridružil Dmitrij Galaktionov, inženir iz Moskve. 26. avgusta je pionirja zamenjal Jurij Sovetov, rudar iz Donecka.

Preden se je Hajes dvignil na površje, je opravil desaturacijo - odstranjevanje dušika iz telesa z vdihavanjem mešanice kisika in helija, nato pa še čistega kisika. Na poti na površje je Hajes na globini sedmih metrov prvič ustavil za 20 minut. Tri metre od površine pa se je ustavil še enkrat. Prekinitve so namenjene dekompresiji - nemotenemu odstranjevanju odvečnega dušika iz telesa. V 60 minutah, po treh dneh podvodnega življenja, je prvi sovjetski akvanavt prišel na površje živ in zdrav.

Naslednji dan, 27. avgusta, je divjala nevihta. Ob 8. uri zjutraj se je zdravnikom uspelo spustiti in preveriti zdravstvene kazalnike akvanavtov Galaktionova in Sovetova, vendar so se ob dveh popoldne odločili, da bodo celoten poskus prekinili.

Po vrnitvi v Doneck je ekipa projekta 'Ihtiander' prejela zapoznelo pismo Zveze za podvodne športe o prepovedi poskusa, vendar je Zveza nekaj mesecev pozneje potapljačem vseeno podelila certifikat.

Naslednji člani družine 'Ihtiander'

Krim. 1. avgust 1967. Ekipa akvanavtov iz podvodnega kluba "Ihtiander" v Donecku je skupaj z znanstveniki izvajala poskus o trajanju človeškega bivanja pod vodo in zagotavljanju normalnega delovanja človeškega organizma. Podvodni laboratorij pred spustom pod vodo.

M. Turovski /TASS

S projektom 'Ihtiander-66' so donecki potopljači začeli serijo poskusov s podvodnimi hišami. 28. avgusta 1967 so tudi na Krimu, v zalivu Laspi pri Sevastopolu, do globine 12 m spustili 'Ihtiander-67' - štirisobno hišo za pet ljudi s kuhinjo, spalnico, kopalnico in laboratorijem. Akvanavti - in zdaj tudi akvanavtke - so pod vodo izmenično živeli 14 dni. Testirali so zmogljivost njihovih teles v nenaravnih razmerah. V hiši so živeli tudi morski prašički, miši, zajec in mačka. Prišlo je do tega, da so akvanavti morali preizkusiti tudi živčni sistem - dvakrat je voda vdrla v hišo, drugič pa jo je poplavila na pol.

Zadnjo hišo 'Ihtiander' so spustili pod vodo leta 1968, prav tako v zalivu Laspi. Namen poskusa so bile geološke raziskave: nedaleč stran od hiše na dnu je delovala vrtalna naprava, ki je služila akvanavtom. Projekt so zaradi neurja po štirih dneh odpovedali. To je bil zadnji poskus sovjetskih ljubiteljev potapljanja.

Podvodna hiša 'Ihtiander-68'

YouTube / Gosudarev Buerak

Leta 1970 se je na rtu Tarhankut pojavila plošča v spomin na prvo podvodno hišo z napisom "Glej naprej in ne glej nazaj". Leta 2006, 40 let po poskusu, pa so se tam pojavile še tri spominske plošče v črno-beli barvi, ki simbolizirajo obliko drugega 'Ihtiandra'.

Oglejte si 5 neverjetnih potapljaških lokacij v Rusiji, kjer se nahajajo ladje ali letala iz II. svetovne vojne!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.