Kako se je Sovjetska zveza borila z darvinizmom in genetiko

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Sovjetske oblasti so podpirale idejo razrednega boja (marksizem), zanikale pa so boj za obstanek znotraj iste vrste (darvinizem) in tudi vso klasično genetiko.

Kmečki znanstvenik Trofim Lisenko

Ruski znanstvenik Lisenko

Javna domena

Ideolog sovjetskega splošnega pogleda na biologijo in zlasti na teorijo evolucije je postal agronom Trofim Lisenko. Leta 1928 je razvil novo kmetijsko tehnologijo - jarovizacijo: predlagal je, da semena žit pred setvijo predhodno ohladijo, da bi bila bolj donosna. Zamisel so podprli številni znanstveniki, sovjetski tisk pa je začel hvaliti Lisenka in navdušeno poudarjal njegovo kmečko poreklo - v nasprotju z visoko izobraženimi znanstveniki, ki so študirali in delali v carski Rusiji, potovali v tujino in uspeli vsrkati meščanske ideje.

Lisenko je postal vpliven agronom in zasedal številne pomembne položaje - leta 1938 je postal predsednik Vsezvezne akademije kmetijskih znanosti V.I. Lenina. Še naprej je predlagal nove, včasih najbolj neverjetne agrotehnične in selekcijske zamisli.

Trofim Lisenko v Kremlju leta 1935. Zadaj (od leve proti desni) so Stanislav Kosior, Anastas Mikojan, Andrej Andrejev in sovjetski voditelj Josif Stalin

Javna domena

Imel je veliko privržencev, njegove nauke in to smer sovjetske biologije pa so pogosto imenovali "Mičurinova agrobiologija". Slavni znanstvenik in selekcionist Ivan Mičurin s tem nima ničesar skupnega, le Lisenko se je imel za njegovega sledilca.

Kaj pa namesto darvinizma?

Lisenko je za glavni cilj agrobiologije označil povečanje pridelka in to nameraval storiti na nove načine, ne da bi se opiral na "sovražne kapitalistične doktrine".

Glavni predmet Lisenkovih napadov je bil darvinizem. Darwinov evolucijski koncept s teorijo o neenakosti organizmov je označil za psevdoznanstvenega in na splošno za rasističnega. Klasično genetiko pa je označil za fašistično znanost.

Lisenko je domneval, da razvoj živega organizma ni odvisen le od dednosti in genov, temveč še bolj od zunanjega okolja. Verjel je tudi v dedovanje pridobljenih sposobnosti.

Žetev pšenice

G. Bikov/Sputnik

Predvsem pa je zanikal tekmovalnost znotraj iste vrste. Zagovarjal je na primer nove načine setve koksagiza (rastline, ki vsebuje kavčuk) v kvadratni mreži. Po njegovi različici naj bi pridelek rasel v geometrijskem zaporedju. Vendar pa so Američani nasprotovali tej metodi, saj nekatere rastline, ki so posejane skupaj preblizu, sploh ne vzklijejo ali pa vzklijejo zelo šibke. Lisenko je bil mnenja, da si je načelo boja znotraj iste vrste izmislila buržuazna znanost: "Obstaja le tekmovanje med vrstami: zajca poje volk, vendar zajec ne poje zajca, saj jé travo. Tudi pšenica ne preprečuje pšenici, da bi živela."

Koksagiz. Posev v Ameriki, 1947.

William Brumfield

Lisenko je tudi trdil, da se lahko vrste spreminjajo ena v drugo pod vplivom okolja. "Zanikati, da lahko iz pšenice v ustreznih razmerah nastanejo posamezna zrna rži, ki nato zrastejo in izpodrinejo pšenico, pomeni odvrniti se od življenja, od prakse."

Boj z znanstveniki in buržoaznimi doktrinami

Za Lisenka so bile znanstvene teorije neločljivo povezane z ideologijo in družbenim redom. Trdil je, da buržoazna biološka znanost tako ceni "teorijo" o tekmovanju znotraj iste vrste, ker mora upravičiti dejstvo, zakaj tako veliko število ljudi v kapitalistični družbi živi slabo.

Dejal je: "Mi, sovjetski ljudje, dobro vemo, da zatiranje delavcev <...> nima nobene zveze z zakoni biologije."

Т. D. Lisenko in njegovi sodelavci v Odesi leta 1938.

Javna domena

Predlagal je borbo z "ideološko tujimi" doktrinami, prinesenimi iz sovražnih tujih držav.

Uglednega genetika Nikolaja Vavilova so leta 1940 aretirali - formalno zaradi "uničevanja", umrl je v priporu. (Po Stalinovi smrti je bil rehabilitiran in priznan kot velik znanstvenik, zato so zdaj v številnih ruskih mestih ulice poimenovane v njegovo čast).

Nikolaj Ivanovič Vavilov (1887-1943), direktor Inštituta za genetiko Akademije znanosti ZSSR.

Boris Losin/Sputnik

Leta 1948 je potekala seja Akademije kmetijskih znanosti, ki ji je predsedoval Lisenko, na kateri je bila klasična genetika z odobritvijo partije razglašena za psevdoznanost. S tem dnem se je začel proces, ki ga danes imenujemo "lisenkovščina", oz. boj proti ideološko nezaželenim znanstvenikom.

"Gen stalinizma". Trofim Lisenko med kritiziranjem genetikov

Dmitrij Baltermanc/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Tisti, ki so se ukvarjali z genetiko (ne z Lisenkovo agrobiologijo), so bili odpuščeni s svojih delovnih mest. Preganjali so tudi znanstvenike, ki so kritizirali Lisenkove ideje. Celoten raziskovalni proces je bil pod nadzorom ideologije. Pozneje je enaka usoda doletela tudi druge veje biologije - virologijo, citologijo in druge vede.

Leta 1955 je skoraj tristo znanstvenikov podpisalo pismo, v katerem so kritizirali Lisenka, njegovo teorijo pa so označili za "srednjeveško in sramotilno za sovjetsko znanost". Lisenko je bil za nekaj časa suspendiran s položaja predsednika akademije, vendar ga je nato sam Hruščov vrnil nazaj. Generalni sekretar je podpiral Lisenka - všeč mu je bilo znanstvenikovo ljudsko poreklo in dobri pridelki pšenice.

Trofim Lisenko

Javna domena

Toda po Hruščovovem odhodu leta 1965 se je izkazalo, da so bile v Lisenkovem delu znanstvene kršitve in nezanesljivi argumenti. Nazadnje so ga odstavili s položaja, vendar je ostal zvest svojim idejam, imel je veliko privržencev, nadaljeval je svoje poskuse in še 10 let pred svojo smrtjo vodil laboratorij eksperimentalne raziskovalne baze "Gorki Leninskije".

Osvetlitev eksperimentalnih polj inštituta Trofima Lisenka v bližini Kijeva

Arkadij Šajhet/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.