“Na Kurilskih otokih sem videl sol iz Droge Portorož”

Rok Jenko, Fotografija: Osebni arhiv

Rok Jenko, Fotografija: Osebni arhiv

Slovenski odvetnik Rok Jenko je edini slovenski predstavnik v ruski fundaciji za podporo javni diplomaciji A. M. Gorčakova, ki je trenutno vodilna organizacija ruske mehke sile. Bržkone je tudi prvi Slovenec, ki je stopil na Kurilske otoke. O njih se v teh dneh spet na veliko piše, za kar ima zaslugo današnje srečanje med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in japonskim premierjem Šinzem Abejem.

Začniva z logistiko. Verjetno je bilo zelo težko priti do Kurilov?

Logistično gre za zelo zanimivo zadevo. Iz Moskve smo leteli v Južno-Sahalinsk, za kar smo potrebovali kar 9 ur. Naslednji dan smo iz pristanišča Korsakov s trajektom Južnosahalinske pomorske družbe 20 ur pluli do Iturupa. Šlo je za pravi človeški podvig, saj je morje nemirno, valovi pa ogromni. V času bivanja na Iturupu smo doživeli celo tajfun, zato so nas morali evakuirati v bližnjo športno dvorano. 

Bili ste torej na Iturupu. Za kakšen otok gre?

To je eden od štirih otokov, ki jih Japonska hoče nazaj. Ostali so Kunašir, Šikotan ter otočje Habomaj. Zdaj na otoku živi 6387 Rusov, saj so Japonci po drugi svetovni vojni evakuirali lokalno prebivalstvo. Gre za staroselsko ljudstvo Ainu. Po nekaterih ocenah jih je bilo na otoku manj kot 100, saj je Japonska v okviru svoje politike izvajala nasilno japonizacijo, tako kot to navadno počnejo velike sile.

Vir: Osebni arhiv Roka Jenka. Vir: Osebni arhiv Roka Jenka.

Življenje na Iturupu je sodeč po vašem pripovedovanju vse kaj drugega kot rožnato?

Zelo je surovo. Delujočih je 9 vulkanov. Klima je ostra, poletja so kratka, pozimi je ogromno snega, veter pa je zelo močan. Trajekt pri povratku en dan sploh ni mogel vpluti v pristanišče Kurilsk, zaradi česar se je vrnitev domov zelo zakomplicirala. Nekatere udeležence so na Sahalinu zadržali do 30. avgusta, čeprav bi se morali domov vrniti že 26. avgusta.

Kako pa na Iturup prihajajo izdelki?

Še sam ne vem. (smeh) Na Iturupu imajo slovensko sol iz Droge Portorož, v lekarni sem videl Krkine izdelke. Sokovi prihajajo iz Koreje, drugače pa je mogoče opaziti veliko izdelkov, ki so pod sankcijami. Brez težav je mogoče najti italijanske testenine, konzerve, španske olive in oljčno olje itd. Nič drugače ni drugje v Rusiji. Očitno obstajajo obvodi. Zelo smešno je, kar se tiče zelenjave. Pogledal sem deklaracije na paradižnikih, na katerih je pisalo: “Pridelano v Švici”. Dvomim, da so bili paradižniki v resnici švicarski, prej bi rekel, da prihajajo iz Italije in Španije, tako kot prej. Sankcije so velika farsa.

Vir:Osebni arhiv Roka JenkaVir:Osebni arhiv Roka Jenka

Od česa živijo prebivalci Iturupa?

V glavnem se ukvarjajo z ribištvom in predelavo rib. Imajo ogromne ulove lososa. Ribiške ladje dvakrat dnevno pobirajo mreže, ki jih nastavijo pred zalivom v Kurilsku, ki je največje mesto Iturupa. V njem živi slabih 3000 prebivalcev, kar je polovica vsega prebivalstva otoka. Mesto je zanimivo in spominja na prizore iz Severnih obzorij, ki so jih snemali na Aljaski.

Druga gospodarska panoga, ki je v polnem razmahu, je infrastruktura, se pravi gradbeništvo. Gradijo in asfaltirajo ceste, dokončali so letališče.

Vir: Osebni arhiv Roka JenkaVir: Osebni arhiv Roka Jenka

To verjetno pomeni, da Rusija Kurilov nikoli ne bo vrnila Japonski?

Tako je. Gre za zaključeno zgodbo. Gre za enako zgodbo, kot če bi Nemci od Poljakov zahtevali, da jim vrnejo Gdansk in Gdynijo, ali pa od Rusov, da jim vrnejo Kaliningrad.

Danes se srečata Putin in Abe. V Vladivostoku se je pojavil napis “Kurili so naši”. Japonci so rekli, da bodo dali Rusom, ki prebivajo na teh otokih, pravico do bivanja, če otoke dobijo nazaj?

Mislim, da tega vprašanja na tem sestanku sploh ne bodo odpirali. Po mojem bodo govorili predvsem o gospodarskem sodelovanju, saj Japonska mrzlično potrebuje Rusijo kot partnerja pri dobavi surovin. Rusija po drugi strani v logističnem smislu potrebuje Japonsko, saj predstavljajo ozemlja ruskega Daljnega vzhoda zelo velik potencial za gospodarski razvoj, vendar samo v primeru, če bo do njega prišlo s partnerji: Kitajsko, Japonsko, Korejo, govori pa se tudi o ZDA, vendar sam zelo dvomim, da so ZDA pripravljene na sodelovanje.

Mogoče bo kot znak dobre volje Rusija izrazila pripravljenost, da prvotne prebivalce Aine prizna kot avtohtono narodno skupnost, živečo v Ruski federaciji. Zdaj živijo razseljeni od Zaporožja do Kamčatke ter Habarovska. V Rusiji jih je malo, vendar so Putinu že izrazili željo, da bi jih priznali kot avtohtono narodno skupnost. Za ljudstvom Ainu na Iturupu ni ostalo nič, saj so živeli v kolibah iz trstičevja. Je pa na plažah mogoče videti ostanke japonskih bunkerjev. Kurilski otoki so služili kot vojaško oporišče japonske vojske pred napadom na Pearl Harbour. Tam je Japonska skrivala svoje ladjevje.

Kaj pa tamkajšnji trenutni prebivalci? Kakšni so? 

So zelo prijetni. Pričakoval sem večjo zaprtost, saj gre vendarle za otok, vendar se je izkazalo, da so zelo odprti.

Vir:&nbsp;Osebni arhiv Roka Jenka\n<p>Vir:&nbsp;Osebni arhiv Roka Jenka</p>\n
 
1/3
 

Dejal si, da so vas na mladinskem forumu, ki si se ga udeležil na Iturupu, spraševali, na katerih področjih bi lahko Slovenija sodelovala z ruskim Daljnim vzhodom?

Na forumu sem poudaril, da odnos, ki ga je imela Rusija v času krize v devetdesetih, ko je prebivalstvo prepustila na milost in nemilost lastni iznajdljivosti, ni pravilen. Ti otoki so se takrat soočali z depopulacijo. Rekel sem jim, da je treba poskrbeti, da bodo imeli prebivalci otoka primerno infrastrukturo, kanalizacije, ceste, ki jih še do nekaj let nazaj ni bilo. Po otoku se prevažajo s Kamazi (ruska znamka tovornjakov, op. ur.) in terenskimi vozili, saj ceste niso niti makadamske, ampak so preprosto vrezane v traso. Srečo imajo, da gre za vulkanski teren in voda ne ustvarja blata. Vse je sicer poplavljeno, vendar hkrati tudi suho.

Povedal sem jim, da ima Slovenija velike izkušnje na področju turizma. V Kurilsku imajo terme, na otoku so naravni potoki vulkanske tople vode, vendar je turizem povsem neizkoriščena gospodarska panoga. Nerazvito je tudi kmetijstvo, čeprav imajo ustrezne pogoje vsaj za razvoj živinoreje in mlečno-predelovalne industrije. Tretja zadeva pa je gradbeništvo in infrastruktura. Na Kurilih zdaj potekajo ogromna infrastrukturna dela – izgradnja cest, mostov. Na tem področju imamo Slovenci veliko strokovnjakov in dobrih izkušenj.

To poletje si bil tudi na Krimu? Kakšno je tam vzdušje, denimo med avtohtonimi prebivalci Tatari?

Tatarska skupnost je razdeljena, tako kot vsaka druga skupnost. So proruski Tatari in pa tisti, ki tiščijo glavo v pesek. Gojijo zamere do Rusov zaradi Stalinovih deportacij. Bojijo se, da bo za njih slabše poskrbljeno, kot je bilo do zdaj. Ne gre spregledati, da tatarska diaspora prejema podporo Zahoda, ki bo vedno financiral opozicijo, da bo za Rusijo ustvarjala probleme.

 Vir: Osebni arhiv Roka Jenka Vir: Osebni arhiv Roka Jenka

Kaj pa življenje na Krimu?

Življenje je povsem normalno. V trgovinah se da kupiti vse. Na Jalti je ogromno ukrajinskih turistov. Turizem deluje. Jalta je kot nekakšna Opatija.

So ljudje zadovoljni, da so del Rusije?

Ljudje, s katerimi govoriš na ulici, so vsi zadovoljni in si ne želijo več nikakršnih Ukrajin. Trdijo, da Ukrajina v zadnjih 25 letih v Krim ni vlagala absolutno ničesar. Pravijo celo, da je namerno izčrpavala to regijo, kot da ne bi bila njena. Zdaj povedo, da Rusija na polotoku vsaj gradi, da bodo nova delovna mesta, da je več turistov.

Glede na to, da si strokovnjak za mednarodno in diplomatsko pravo ter si bil že trikrat na Krimu, bi te želela vprašati, kaj si misliš o zadnjem nastopu Lavrova, v katerem je dejal, da po mednarodnem pravu za priznanje Krima ni nobenih ovir?

Zahod si ne more zatiskati oči, da je dopustil Kosovo. To je precedens, ki odpira Pandorino skrinjico. Tukaj lahko potegnemo črto. Legitimnost referenduma na Krimu ni vprašljiva, rezultat tudi ni vprašljiv. Krim je bil leta 1957 Ukrajini podarjen z administrativno odločitvijo Nikite Hruščova. Govoriti o neki Helsinški listini samo v povezavi s Krimom, ne pa tudi v povezavi s Kosovom, je dvojni standard. Gre za zadeve, ki so za Rusijo de-facto zaključene in bi morale biti sprejemljive tudi za Evropo. Morali bi se nehati obnašati kot talci nekih tujih interesov, ki niso evropski. Moramo vedeti, da je zaradi sankcij upadlo zlasti gospodarsko sodelovanja med Evropo in Rusijo. Padec med ZDA in Rusijo pa je minimalen.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.