Altajski dnevnik: zapiski o cestah in nomadih južne Sibirije

Altai travel diaries

Altai travel diaries

Anton Petrov
Ekipa projekta “Sibirija: povezovanje različnih točk” - novinarka Anna Gruzdeva, fotograf in lama budističnega samostana Daba Dabajev ter fotoreporter Anton Petrov - je dve poletji zapored potovala na jug Republike Altaj in to z avtomobili in kolesi, saj si je želela ogledati južne stepe in gore, izvedeti, od česa živijo sodobni nomadi Altaja, ter se spoprijateljiti s svojimi sosedi iz Jurt.

1. Ceste. Altaj kot Arizona

V vročih dneh Čujska stepa na jugu Altaja nekoliko spominja na presušene stepe Arizone: idealna asfaltirana cesta vodi čez rumeno pustinjo, v kateri sameva posušeno grmičevje in je slišati petje žuželk. V zadušljivi poletni vročini pokrajina vsa v meglicah postane kot impresionistična umetnina, iz katere štrli samo hrbet Čihačjova, ki se svetlika v daljavi. Za njim se začenja republika Tiva ter zasneženi Severo-Čujski hrbet, za katerim se skriva Mongolija.

Vir:  Anton PetrovVir: Anton Petrov

V teh krajih skorajda ni mogoče srečati naključnih mimoidočih. Sem, v Koš-Agačskij rajon republike, pot zanese predvsem avanturiste in fotografe, etnografe in arheologe, tiste, ki potujejo z avtoštopom, mogoče še motoriste – vsi se želijo potopiti v eksotično življenje ruske stepe. S temi “neslučajnimi” ljudmi se že dve leti zapored srečujemo v kampu iz jurt “Tid-Tujarik”, ki se nahaja na 871. kilometru Čujske poti. Vsakič skupaj doživimo nekaj posebnega: zvečer ob ognju poslušamo koncert altajskih potujočih pripovedovalcev zgodb – »kajčijev« – ali zajtrkujemo njihov sir v gostem jogurtu, potem pa se odpravimo vsak po svoji altajski poti.

Vir: Anton PetrovVir: Anton Petrov

2. Ljudje. Poletje, jesen, zima, pomlad in znova poletje

Med svojim prvim potovanjem na Altaj smo obiskali tamkajšnje pastirje in nomade, ki živijo v dolini reke Justid na meji med Rusijo in Mongolijo. Vsak dan, ki ga v stepi brez naglice preživijo ob pasenju ovac, koz, konjev, jakov in krav, pranju, pospravljanju ter pripravljanju hrane, se je nam, ljudem iz mesta, zdel nekaj zelo posebnega. Zelo kmalu smo s prebivalci stepskih prostranstev stkali pristne prijateljske vezi.

Vir: Anton Petrov
Vir: Anton Petrov
 
1/2
 

Večerno nebo nad dolino reke Justid je bilo čisto in zvezdnato, v daljavi pa so se svetili beli vršaci grebena Čihačjov: nato je začel padati dež, ki je kaj kmalu postal sodra – bližnje gore je prekril sneg. Proti deseti uri zvečer so se pastirji že razbežali po svojih jurtah in daleč naokrog je bilo mogoče slišati samo še tiho žuborenje reke.

Ajžanat Acanova, glava ene od kazaških družin, v bližini katere smo postavili svoj začasni dom, je našo snemalno ekipo hotela pogostiti z domačim kurtom – kozaškim sirom, ki ga sami Kozaki imenujejo “rinčik”, zato me je povabila k sebi domov. V jurtu je bilo precej temno, saj je medla svetloba prihajala samo iz male peči, ki je stala v središču doma. Vsi otroci Ajhanat, z izjemo starejše hčerke Žansan, so že spali, njen molčeči mož Serikbol pa je bil še zunaj – razvezal je konje, da so se ponoči lahko šli pasti v dolino. 

Družina Asanovih. Vir: Anton PetrovDružina Asanovih. Vir: Anton Petrov

Ajhanat je slabo govorila rusko, zato smo o nomadskem življenju njene družine uspeli izvedeti bore malo. Bolj kot ne samo to, da celo leto živijo v jurtu, ki ga premikajo glede na to, kje so dobri pašniki. V glavnem je na peči v velikem aluminijastem loncu ves čas potrpežljivo segrevala kravje mleko, iz katerega je pozneje naredila sir. Šele čez nekaj ur sta skupaj s hčerko mleko precedili čez čisto gazo, dodali sta kvas, potem pa sta lonec odnesli na temno mesto.  

Dom družine Asanovih. Vir: Anton PetrovDom družine Asanovih. Vir: Anton Petrov V jurtu je bilo počasi čutiti našo utrujenost, zavladal je molk, čutiti je bilo prijeten vonj toplega mleka. Serikbol se je vrnil in je v trenutku zaspal. Ko sem zapustila udoben jurt in se odpravila proti našemu ledeno hladnemu šotoru, sem bila v zadregi: vedela sem, da bo morala Ajhanat vstati že ob petih zjutraj, da bo pomolzla krave ter da se bo še dolgo ukvarjala z izdelavo kurta za nas. Ob mojih pomislekih se je samo nasmehnila in mi zaželela lahko noč.

 Kajči v kampu v Tid Tujarik. Vir: Anton Petrov Kajči v kampu v Tid Tujarik. Vir: Anton Petrov

Zjutraj nas je Žansaja skupaj z drugimi otroki razveselila z belim, mehkim in zelo okusnim sirom, ki je bil zavit v gazo. V času popotovanja na Altaju nam je dolgo časa služil za zajtrk, kosilo in večerjo.

»Hvala, dobili smo!« - sem prejela odgovor, ko sem jeseni družini Acanovih poslala poletne fotografije. »Kako so vaši starši? Kakšno je pri vas vreme?« - »Zdaj smo v vasi, hodimo v šolo. Temperatura je okoli minus 40 stopinj Celzija« - smo se pozimi pomenili po družbenih omrežjih. »Julija spet pridemo, hura!« smo jim spomladi poslali SMS sporočilo. Letos sem Justid zapustila s kosom kurta in vedenjem, da sem v Altaju že skoraj domačinka. 

Vir: Anton PetrovVir: Anton Petrov

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.