Jelizaveta, Ižorka. Vsem zainteresiranim nudi tečaje ižorskega jezika preko spleta. Foto: Oleg Skripnjik
»In ko po nebu poleti ognjena zajemalka, ta vzame tujo srečo,« z dramatično intonacijo pripoveduje Nikita, črnolasi tridesetletnik, ki je po narodnosti Ižor. Njegove besede mirno posluša deset učencev in slamnata lutka v ižorski narodni noši, ki predstavlja gozdnega duha. »Proces« se nadaljuje v ižorskem muzeju v vasi Vistino, 104 km zahodno od Peterburga, ki je veliko presenečenje za nepripravljeno osebo.
Nikita. Povsem obvlada ižorski jezik, saj se ga je naučil že med odraščanjem. Zdaj jezik poučuje otrokom in dela kot kustos v muzeju, poje v folklornem ansamblu. Foto: Oleg Skripnjik
Ižora je majhen ugrofinski narod v Rusiji. Njegovi predstavniki so avtohtoni prebivalci baltskega primorja (po uradnih podatkih ima Rusija 50 majhnih avtohtonih narodov). Nekoč je bilo to močno pleme s surovimi običaji, kar je v 12. stoletju v svoji knjigi opisoval rimski papež. Nekaj latinskih misijonarjev je poskušalo spreobrniti pogane v katoliško vero, a so vse surovo pobili. Danes je ostalo samo nekaj sto pripadnikov Ižore. Številne vojne in politični pretresi moderne dobe so pripeljali ižorsko kulturo na rob obstanka.
Ampak če boste poskušali razžalostiti Ižore z zgodbo o žalostnem stanju njihovega malega naroda, se bodo iskreno začudili.
Lahko bi rekli, da je vas Vistino središče ižorske kulture. Vas je dokaj urejena, ceste so asfaltirane, ima lepo urejene lesene hiši z okni, ki jih krasijo rezbarije in majhni sadovnjaki. Ima tudi nekaj tipičnih mestnih večnadstropnih zgradb, na njihovem dvorišču pa so leseni vodnjaki. »Pred samo nekaj leti v vasi ni bilo niti ene ograje,« vzdihuje Zinaida, ki živi tukaj od leta 1935.
Zinaida. Rodila se je v ižorski družini. Bila je otrok, ko se je začela vojna. Preživela je grozote nemške okupacije in bila je v koncentracijskem taborišču. Dolgo se je ukvarjala z ribolovom in v močnem vetru je večkrat tvegala svoje življenje. Foto: Oleg Skripnjik
Ižori nimajo običaja, da bi eden pred drugim postavljali ograje, a so zaradi bližine velikega pristanišča prisiljeni, da so bolj previdni. Poleg tega se spominjajo neprijetnih situacij, na primer mladiča losa, ki ga je udomačil neki posebnež in je uničil ducat vrtov. Tukaj so pogoste tudi druge, veliko manj prijateljske zveri: lisice, medvedi in kune. Prišleke lahko prevara asfaltna cesta. Mesto je v resnici z vseh strani obdano z gostim gozdom. Lani so prebivalci morali celo poprijeti za orožje, da so se spopadli s krdelom drznih volkov, ki so vstopili v vas.
Resnici na ljubo je Ižor z orožjem sicer prava redkost. Pripadniki tega naroda se ne ukvarjajo z lovom. Njihovo glavno in pravzaprav sveto opravilo je bil vedno ribolov. Tukaj so ustvarili veliko pesmi in pregovorov o morju. Ženske so plule v čolnih skupaj z moškimi. Celo nacionalni inštrument kanel, strgalo s strunami, lahko po legendi s svojimi zvoki umiri podivjani Baltik. Na žalost je gradnja mnogih objektov na območju velikega trgovskega pristanišča Ust Lug vsekakor močno otežila plovbo malih čolnov v zalivu. »Že dve leti nima kdo obeležiti dneva ribičev. Namesto tega se obeležuje dan ižorske kulture. Kakšna pa je ižorska kultura brez ribičev?« se pritožuje ena starka.
Nedavno se je ižorska mladina začela združevati v ribiške zadruge, kar vliva upanje v preporod tradicije. Sedaj večina prebivalcev Vistina dela v pristanišču, praktično vsi imajo svoj vrt in kakšno žival. V prostem času gredo v klub in na stadion. Samo 33-letni ribič Aleksej živi po načelih prednikov. Svojo družino vzdržuje zahvaljujoč naravi, od sodobne tehnologije pa uporablja samo mobilni telefon.
Dvojezični kažipot v centru Vistina. Foto: Oleg Skripnjik
Pregovor pravi, da se Ižorec pogovarja trikrat v življenju: kriči ob rojstvu, pristane na poroko in stoka pred smrtjo. Gre za narod, ki je zaprt vase in se v marsičem še vedno drži poganskih običajev.
»Ali verjamemo v duhove? Mi … jih ne zanikamo,« se smeji kustos domačega muzeja Nikita. »Naš duhovnik se močno bori proti temu, ampak ali je sploh mogoče izkoreniniti tradicijo?«
Tale narod je zelo trmast pri ohranjanju svoje kulturne dediščine. Navdušenci v Peterburgu organizirajo tečaje ižorskega jezika, država pa pomaga pri izdajanju učbenikov in financira edini narodni muzej v Vistinu, kjer je ižorščina materni jezik.
V enem kotu muzeja stoji nekaj glinenih posod. Ostale so tukaj po učni uri, na kateri so se otroci učili veščin z glino. Poleg tega se otroci tukaj učijo vezenja, kuhanja, rezbarjenja, tkanja in osnov gradnje.
Celo danes, ko se je ozemlje Ižorcev zmanjšalo na nekaj vasi, stari obredi in verovanja še vedno igrajo pomembno vlogo v njihovem življenju. Prebivalci so sprejeli krščanstvo že v srednjem veku, a so se poganski običaji utrdili do današnjih dni. Jelko se tukaj na primer krasi za poroko in se jo potem pritrdi na strop. Tudi pokojnika v povorki spremlja jelka, z vejicami posipajo pod do katafalka. Člani družine preminulega Ižorca hranijo te veje štirideset dni in jih nato zakurijo.
»Pišejo, da smo se asimilirali. Mi samo ne kažemo svojih običajev, ker je to zelo intimna stvar. Tega se iz mesta seveda ne more videti. Da bi to videli, bi morali nekaj časa živeti z nami,« pripoveduje Jelena Kostova, direktorica muzeja.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
