Monomesto Vorkuta – največji rudnik premoga nad polarnim krogom

Georgij Krasnikov
V Rusiji obstajajo tako imenovana monomesta, v katerih večina prebivalcev dela v samo enem velikem podjetju, ki podpira obstoj celega mesta. Vorkuta, eden od največjih rudnikov v Rusiji, je primer nestabilnega življenja mest, ki so usodno vezana na izkoriščanje naravnih virov.

Tretje največje mesto nad severnim polarnim krogom je Vorkuta. To je edinstveno mesto na severovzhodu ruske republike Komi in najpomembnejši rudnik premoga v Rusiji.

Vorkuta je zrasla v 30. letih 20. stoletja poleg ogromnega nahajališča premoga. V mesto je prišlo na tisoče ljudi iz različnih delov države. Nekateri so se sem odpravili po svoji volji, drugi pa v nasprotju z njo, saj je bilo tukaj od 30. do 50. let eno od največjih taborišč sistema GULAG.

V sovjetskem času so bila obdobja, ko je imela Vorkuta tudi po 100.000 prebivalcev, sedaj pa jih ima skoraj dvakrat manj – okoli 60.000. Gre za rezultat svetovne krize rudarske industrije, vsaj ko gre za premog. Večina prebivalcev tega mesta je tako ali drugače povezana z delom v tukajšnjih rudarskih jamah.

GULAG je doprinesel k razvoju ruskega severa

»Tukaj živim od rojstva, že skoraj 50 let. Tudi moj oče se je rodil tukaj, moj dedek pa je po rodu iz Belorusije. Bil je arhitekt. V GULAG je prišel zaradi lažne prijave, ko je bil osvobojen, pa je vseeno ostal tukaj v službi, pomagal je pri gradnji Vorkute. Tu je spoznal tudi mojo babico, ki je bila komsomolka,« pripoveduje Viktor Filipov, inženir v največji rudarski jami v Vorkuti.

Takšne zgodbe v Vorkuti niso redkost. Več kot polovica ljudi tega mesta so potomci ljudi, ki so se znašli tukaj zaradi pomanjkljivosti sistema kazensko-popravnih taborišč, ki so tukaj obstajala v času Stalina. Po drugi strani pa je ta žalostno poglavje iz ruske zgodovine vendarle blagodejno vplivala na razvoj severa.

»Tukaj so se zbrali najpametnejši ljudje naše države – znanstveniki, inženirji in arhitekti. Moj dedek se je po osvoboditvi odločil, da ostane v Vorkuti. Mesto je zelo potrebovalo njegov talent. Dedek je tukaj postal zelo ugledna oseba,« razlaga Viktor. »Zaradi tega imam tudi jaz zelo rad Vorkuto, saj je bila zgrajena z rokami moje družine.«

Preteklost Vorkute ne priča samo o zmagi človeškega duha nad surovo naravo ruskega severa, pač pa tudi o nestabilnosti življenja v mestih, ki izkoriščajo naravna bogastva. »V mojem otroštvu je premog Rusija močno potrebovala. Obstajalo je celo posebno Ministrstvo za izkoriščanje premoga. Toda potem je prišel ukaz, da premog ni rentabilen in je škodljiv za okolje. Takrat so vsi začeli zmanjševati rudarjenje in zapirati rudnike. V 90. letih smo zapirali po več rudarskih jam hkrati. Ljudje so ostali brez delovnih mest in dobrih plač. In takoj so se selili v druge regije,« se spominja.

»Mesto še vedno ni mrtvo«

Lani je vso Rusijo pretresla nesreča v rudniku Severnij blizu Vorkute, ko je več deset rudarjev umrlo v ruševinah enega od rovov. »Vedno je tvegano delati pod zemljo. V zadnji nesreči je umrl moj znanec, pa tudi prej sem pokopaval prijatelje, ki so umrli v rudarskih nesrečah,« pravi na to temo Viktor.

Njegova sestra Valentina pravi: »Moj mož je rudar in vsak dan ga vse težje pošljem v službo. Jame so zastarele in delo je vse bolj nevarno. Po televiziji omenjajo samo velike nesreče, majhne pa se stalno dogajajo. Naši možje so prisiljeni delati pod zemljo, saj v mestu praktično ni druge službe.«

A vendar je Vorkuta še naprej privlačna za rudarje. Zaradi surovih podnebnih razmer na severu dobivajo dvakrat večjo plačo. V zadnjih letih se je v Vorkuto priselilo veliko prebivalce vzhodne Ukrajine, ki so se tako poskušali izogniti vojni. Tudi v Donbasu namreč izkoriščajo premog in med prebivalci te regije je veliko kvalificiranih rudarjev. »Zelo cenim, da ljudje iz Donbasa prihajajo v Vorkuto. Zaradi njih je mesto oživelo in to mi je dalo upanje v preporod. Ne bi želel, da ljudje zapuščajo Vorkuto, saj mesto še vedno ni mrtvo,« meni Viktor.

Z njim se strinja Anton Možejko, prijatelj in sosed, ki je pet let živel v Barencburgu ter se pred letom in pol preselil v Vorkutu. »V Špicbergu sem se zaljubil v Sever z vsem srcem, ko sem se vrnil v Donbas, pa nisem našel ničesar razen eksplozij in uničenja. Zato smo z družino takrat, ko mi je bila ponujena selitev v Vorkuto, razmišljali samo en dan. Tukaj je veliko dela, plače so visoke, najpomembneje pa je to, da se ljudje na severu obnašajo povsem drugače. Tu je veliko manj konfliktov in vsi so pripravljeni pomagati drug drugemu. Zato mislim, da bom z družino še dolgo ostal v Vorkuti.«

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: