Iževsk pod ščitom: Kako izgleda rojstno mesto najpriljubljenejšega orožja na svetu

Dmitrij Ermakov
Že vrsto let v Iževsku, prestolnici republike Udmurtije, in njegovi okolici proizvajajo najbolj smrtonosno orožje na svetu - avtomat Kalašnikov, raketo Bulava in raketni kompleks Topol-M. Pravijo, da je mesto podobno čipu, prebivalci pa kot da so iz drugega sveta. Pri Russia Beyond smo se o tem prepričali na lastne oči.

"Tukaj vsi poznajo drug drugega, to je Iževsk! Pri nas izdelujejo avtomate Kalašnikova. Ves svet strelja iz njih. Kaj še reči o nas? Še Buranovske babice imamo."

Brkati taksist se ob šali o babicah krohota na ves glas. S prsti bobna po volanu na udmurtijski rap. Buranovske babice so prepoznavna znamka republike. Leta 2012 so nastopile na Evroviziji, zažgale s pesmijo Party for Everybody in zasedle 2. mesto. Vas Buranovo se nahaja 36 km proč. Babice imajo že dva podmladka. Kalašnikov pa je v tej hierarhiji zaseda višje mesto. Na prisotnost Udmurtov le malo kaj namiguje, razen nekaj prometnih znakov v dveh jezikih.

"Ali veste, da je Steve Jobs prav tako častni Udmurt?" nas hoče presenetiti taksist.

Da, vem, skupaj z njim pa tudi Kazimir Malevič, Emir Kusturica, Albert Einstein in John Lennon. Nekje v mestu, pravijo lokalci, obstajajo "podružnice" njihovih grobov, z izjemo groba Kusturice. To so železne plošče na zemlji. Častni naslov so jim podelili zaradi "posebnega vpliva na Udmurtijo", v resnici pa je do tega prišlo zaradi šale iževskih umetnikov. Morda so ravno iz tega razloga prebivalci mesta postavili tudi majhno kopijo Aleksandrovih stebrov, ki sicer stojijo v Sankt Peterburgu, izdelali majhen car-top in na vhodu na pokopališče izobesili portret Romanovih, čeprav tam ne leži noben član carske družine.

Avto se ustavlja. Taksist pomigne z glavo.

"Ne posvečaj prevelike pozornosti okolici, tu je vse tako … malo nadrealistično," pravi Nikita. Že vse življenje živi v Iževsku in snema dokumentarne filme o republiki.

Lokalni Indijanci

V zgodovinskem središču Iževska stoji Ruski dramski teater - trinadstropna stavba s stebri, ki spominjajo na vhod v centralno postajo moskovskega metroja. Naslednja stavba je še eno gledališče, tokrat udmurtsko. Je manjše in brez stebrov.

"Ne moremo razumeti, kje je razlika med nami in Udmurti. Je očitna, ne vemo pa, kje poteka," pripoveduje Nikita.

Udmurtom so včasih rekli Votjaki, ker se 40 km proč od Iževska nahajata majhno mesto Votkinsk in reka Votka. Tukaj jih imajo za neke vrste lokalne Indijance. Ameriška umetnica Nanibah Chacon iz New Yorka je prišla v Iževsk in dva tedna slikala na steno - profil ženske s tradicionalno udmurtsko ruto, ki je ne moreš ločiti od ruske. Navdušila jo je medsebojna povezanost oddaljenih kultur: takšne rute nosijo starejše ženske iz indijanskega plemena Navajo.

Udmurtskega rezervata seveda ni. Podobnosti pa obstajajo.

V sovjetskem obdobju so bili v tovarnah kot kvalificirani delavci zaposleni Rusi, Udmurti pa so opravljali umazana dela ali dela v vaseh. Govorili so, da so divjaki. Pod Stalinom je beseda "Votjak" postala zmerljivka. Mnogi so se sramovali svojega porekla. Danes pa, kot pravi Nikita, so drugačni časi in takšne stvari postajajo stvar preteklosti. So le ljudje, ki so si v teh večstanovanjskih škatlah enaki.

Z okna njegove garsonjere v 13. nadstropju je ves "progresivni" Iževsk kot na dlani: cevi, beton, tovarniški dim in brezbarvno nebo.

"O mestu imate lahko le en vtis - čip. Od nabrežja do črnega kvadrata vodijo stopnice. To je inženirski korpus motorne tovarne ali 'procesor' - tam mislijo, izdelujejo. Bivanjski objekti pa so grozdi. Na enem je celo okras v obliki velikega kromosoma."

Eksplozivna tema

Svetloba se odbija od velikega vodnega madeža in imamo slepi pogled. To je Iževski bajer. Z rokami so ga izkopali na mestu udmurtske vasi Jagul v času Ruskega imperija leta 1760, da bi zgradili prvo podjetje - železarno. Stari kompleks s slabo narejeno štukaturo še danes stoji na njegovem bregu kot nemo opozorilo oblastem - za obnovo (še) ni denarja.

Pozimi se ob bajerju nihče ne sprehaja. Ni mamic z vozički, tudi turistov ne. Ob dveh popoldne smo tam le jaz in dva moška. Oba sta upokojenca, ki sta se preselila v Iževsk pred več kot 20 leti, ko je nastopilo obdobje lakote, tukaj pa je bilo "preprosto čudovito." Obdobje lakote so bila 90. leta, ko je po razpadu ZSSR z obratovanjem prenehalo tudi veliko tovarn. Ob spominu na te čase gospoda kar izgubita ravnotežje. Ta tema je še danes "eksplozivna", čeprav bolj na ravni odpora do stare sovjetske oblasti, nove ruske in do vseh skupaj.

Iževska ta tragedija ni tako močno zadela. Rešila jih je velika koncentracija tovarn v enem mestu. Takrat se niso vse zaprle. Na mestu teh, ki niso preživele gospodarskega pretresa, so kasneje zrasli trgovski centri - prav takšni sivi hangarji. Včasih tudi v istih stavbah.

Hkrati je bilo mesto vedno nekoliko odmaknjeno, geografsko bolj ob strani. Lahko, da je tudi to odigralo svojo vlogo. Do sredine 80. let do mesta ni vodila nobena direktna cesta iz sosednjih regij, vanj ste lahko prišli le s prepustnicami zaradi režimskih objektov vojaške industrije. To ni bilo tako skrivno mesto, ki bi namesto imena nosilo šifro, ampak turistov vseeno niso spuščali noter. Za razliko od današnjih dni, ko turiste privabljajo k obisku. Vodijo jih na oglede tovarn. Lokalni prebivalci so zato precej hladnokrvni do dejstva, da mesto proizvaja najbolj priljubljeno orožje na svetu.

"Nihče od nas ne ve, kaj v tem mestu zares proizvajajo. Nikoli se nisem vprašal. Ampak sicer pa … precej stvari je tukaj," pravi 27-letni prodajalec Kolja.

Udmurtski utopljenec

V začetku novega tisočletja so prebivalcem Iževska povedali, da bo število ljudi po vseh pokazateljih kmalu doseglo milijon. Pa ni. Trenutno tukaj živi le malo več kot 646.000 ljudi. Prodajalec iz trgovine ne skriva razočaranja: "naveličano" in "dolgočasno" - to je vse, kar si misli o Iževsku. Naslednje leto se seli v Sankt Peterburg. Enake pogovore lahko slišite pri vhodu v ženski študentski dom.

Takšno vzdušje lahko delno pojasnimo s tipičnim neravnovesjem med provinco in prestolnico v Rusiji - vsi menijo, da je najbolje v Moskvi ali Sankt Peterburgu. Delno pa tudi s tem, da tukaj ni ničesar za tiste, ki imajo tipična pričakovanja od mesta, pravi Nikita. Vendar pa je mesto precej zanimivo zaradi svojega notranjega kulturnega življenja.

Od sredine 80. letih do začetka novega tisočletja se je o mestu izoblikoval mit: "Iževsk - prestolnica elektronske glasbe." Tukaj je bilo nekaj glasbenih založb, npr. Kama Records (ki je kasneje nehala obstajati), okoli 50 skupin, nastopov didžejev iz Anglije, ZDA, Nemčije, Islandije. Kljub prenehanju glasbenih založb je tukaj še vedno veliko ustvarjalnih ljudi. Iževski underground so ljudje, ne pa prostori.

"Vsi sedijo v svoji spalnicah. Nasploh je to zelo rusko: glasbenik, ki piše pesmi v spalnici. Potem pa vse to objavi na internetu."

Nikita ima na svoji steni obešen plakat svojega dokumentarnega filma Utopljenci. Obrisi tovarn in cevi so na njem obrnjeni na glavo in "utopljeni" v bajerju. Ko opazi moj zaskrbljen izraz, pojasni: "V pojmovanju Udmurtov utopljenec ne pomeni mrtveca. To je človek, ki živi v vzporednem svetu in ni v stiku z drugimi, ki so ostali na kopnem. To je metafora iževskega življenja. Izšla je celo zbirka glasbe z naslovom Novice iz podvodnega Iževska. Takšna je pri nas underground scena: ničesar ni, niti enega dobrega kluba. Je pa zato pestro kulturno življenje."

Lahko razumemo tiste, ki želijo oditi od tod. Kdo bo obvezno pripomnil, da je tukaj srečen. Le da Iževsk ni "očitno" mesto. Na primer, če greste po cesti, boste videli večnadstropne škatle, eno za drugo, eno za drugo. In nepričakovano na enem izmed blokov napis z velikimi črkami: "RAVNAJTE PAZLJIVO".

"In kaj to pomeni?"

"To so včasih napisali na škatle s televizijami in oznake za razne tovore. Na stavbi se je inštalacija pojavila v začetku tisočletja."

Njen smisel je v tem, da so ljudje zelo krhki in niso predmeti. Predstavljam si, kako na tisoče krhkih ljudi sestavlja avtomate in jedrsko zaščito države. Nato pa se vrnejo v svoje domove, betonske škatle in razmišljajo, kdo je na njih vplival bolj: domači Udmurt in avantgardist Malevič ali oddaljeni Udmurt Lennon.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: