Od Volčje Drage proti Transsibirski železnici: Potopis slovenskega popotnika

Bloger in popotnik Tomi Nardin je lani potoval od Primorske do Pekinga preko Rusije. Odločil se je, da ne bo prepotoval celotno Transibirsko železnico, pač pa t. i. Transmongolsko železnico, kar pomeni, da je v Sibiriji zavil navzdol proti Mongoliji in Kitajski. Ampak gremo po vrsti. Pot nas tokrat popelje od Slovenije preko Avstrije in Ukrajine do ruske prestolnice.

***

Ideja o takšnem potovanju se je prvič porodila daljnega in toplega poletja leta 2006, vendar se mi je ob pogledu na bančni račun takrat še Červar zdel atraktivna destinacija. O potovanju sem drugič razmišljal pozimi leta 2010, ko smo se s Kajo in Juretom odpravili na potopisno predavanje v Ljubljano. Popotniški predavatelj ni imel veliko za povedati, razen tega, koliko vodke je spil ter o poceni šopingu v Pekingu. Naša želja je povsem zamrznila. Lansko poletje, po šestem toplotnem valu, sem se za idejo ponovno ogrel. Z Natašo sva sklenila: 2017 bo leto transibirske! Pardon, transmongolske!

Razčistimo na hitro: Transibirska železnica je najdaljša železniška relacija. Tračnica, ki se vije od Moskve do Vladivostoka, šteje kar 9288 kilometrov, vlak jo prepotuje v tednu dni. No, mi smo se raje odločili za transmongolsko železnico, ki pelje od Moskve do Pekinga. Do Ulan-Udeja peljeta obe po istih tirih, dočim se ta pri slednjem razcepi na južnega in vzhodnega. Ker se od Ulan-Udeja do Vladivostoka pokrajina precej ponavlja, bi se v primeru transibirskega potovanja mogli pohvaliti zgolj s tem, da smo prevozili najdaljšo železnico na svetu, v nasprotju s transmongolsko ekskurzijo, kjer je mogoče doživeti še Mongolijo in Peking.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Zakaj sem štartal z vlakom ravno iz Volčje Drage in ne iz Moskve, kot vsi normalni turisti? Enostavno sem hotel občutiti, kako daleč je dejansko Peking. Gledano skozi finance razlika ni velika, le dan ali dva dopusta več potrebuješ. Zato se vsekakor splača narediti kakšno naduro več na šihtu in jo izkoristiti.

1. dan: Volčja Draga – Dunaj. Živim na Dunaju. Običajno za to relacijo z avtom porabim dobre 4 ure ter 35€ za gorivo. Če poberem vsaj dva sopotnika, se peljem celo zastonj. Tokrat je bilo drugače. Porabil sem 11 ur ter 40,36€ za vlak karto, dve sirovi žemljici, paket sezamovih gresinov in 800mb interneta na telefonu. Na železniško postajo v Volčji Dragi sta me prišla pozdravit mama in Jure. Slednji se je – očitno še vedno pod vplivom omenjenega potopisnega predavanja iz leta 2010 – tokrat odločil ostati doma. V prvih dveh urah smo prevozili najbolj panoramsko pot vse do Pekinga. Soča, Baška grapa, Bled ... Oči res niso trpele. V Ljubljani sem presedel na mednarodni vlak s končno destinacijo Dunaj. Na avstrijski meji kljub mojemu talibanskemu videzu niso komplicirali.

2. dan: Dunaj – Ukrajina. Dobil sem še dva sopotnika, Natašo in Špacota. Z vlakom smo iz Hauptbahnhofa proti Budimpešti krenili dopoldne. To je bil verjetno najhitrejši vlak na poti. Sopotniki v vagonu so bili pijano mrtvi Dunajčani, ki so se namerili žurat na Madžarsko. V Budimpešti smo iz ene postaje na drugo prepešačili dva kilometra. Druga postaja je bila precej podobna volčjedraški, zato do zadnjega nisem bil prepričan, ali se tam mimo proti Ukrajini dejansko pelje vlak. Pa se je le pojavil. Pozno popoldne smo prispeli na mejo.

Zanimivo, da nas je naslednji vlak peljal le nadaljnja dva kilometra, z ene strani meje na drugo. Vozil pa je kar uro in pet minut, saj je ravno na tej točki prišlo do časovnega zamika. Tukaj nas je pričakala prva resna mejna kontrola. Ukrajinski carinik se nam je pohvalil, da je v Ljubljani kupil audija. Zaupal nam je, da avto teče kot ura. Na železniški blagajni smo preverili, ali je z našimi kartami za vlak vse v redu. Gospodična za okencem je slednje potrdila, vendar smo morali za spalni vagon doplačati cel poldrugi evro na osebo. Ker nismo imeli ukrajinskega denarja, smo pred železniško postajo poiskali lokalca, ki je poleg deviz prodajal še SIM-kartice, cigarete in delnice Mercatorja. Vlak ni bil luksuz. Znašli smo se v tretjem razredu, torej vsi v enem vagonu, postelje so bile dimenzije 180x40cm, ciganov je bilo na pretek. Toda potem, ko nas je sprevodnik postregel s čajem (0,16€) in pivom (0,76€), je svet kar naenkrat postal lepši.

3. dan: Ukrajina – Moskva. Karpate smo na žalost prespali. Zjutraj smo dospeli na postajo v Žmerinko, kjer smo nabavili zalogo hrane in šli na blagajno po dodatne karte za vlak. Tamkajšnja uslužbenka je zaradi muke z našimi potnimi listi v latinici skorajda osivela. Ni in ni ji uspelo poiskati pravih črk na tipkovnici. Ko se je za nami nabrala dovolj dolga vrsta, sem ji pokazal ruski vizum, kjer so bili vsi naši podatki napisani v cirilici. Takrat je pa začela tipkati tako hitro, da se je kar kadilo. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da je nepismena.

Okoli poldne smo odšli na vlak s končnim ciljem Moskva. Doplačali smo za kupé, tako da smo imeli svoj mir, prtljago pa pod ključem. Pozno zvečer smo prečkali ukrajinsko – rusko mejo. Ne vem, ali je bilo to zaradi političnih pritiskov med državama, ampak tako mi kot cariniki in policisti ter celo psi smo bili smrtno resni. Po mejni kontroli so sledili instant-pašta, mlačno pivo in spanje. Vesel sem, da smo izbrali pot čez Ukrajino, saj smo pristen pridih transibirske železnice občutili le tukaj. S starimi vlaki, lesenimi kupeji, debelimi sprevodniki in prodajalci posušenih rib na železniških postajah.

4. dan: Moskva. Na voljo smo imeli ves dan. Dobesedno. Od 5:30 do 23:45 ure. Najprej smo odšli do Jaroslavske postaje, od koder je bil predviden odhod s Transibirsko železnico. Tisto ta pravo. Tam smo pustili prtljago in kupili dve ruski Tele2 SIM-kartici. Za 12€ smo dobili 12gb interneta. Kar spodobna cena. Fajn je, da internet deluje le v večjih naseljih, kar pomeni, da prekomerno dopustniško visenje na njem odpade. Drugi opravek je bil obisk recepcije agencije 'Real Russia', kjer so nas čakale karte za vlak vse do Pekinga.

Po končanih opravilih smo se odpravili v center ter se v okolici Rdečega trga in Kremlja zamotili vse do večera. Špaco je mimoidoče za potrebe 'dokumentarca' pobaral ljudi za kratek intervju in skoraj ni dobil zavrnitve. Še posebej ženske so bile pred kamero pogumne. Na Bevkovem trgu vsekakor ne bi doživel takega odziva.

Ves dan se nismo upali znebiti morske oziroma, hmmm, tračniške bolezni. Neprestano nas je namreč spremljal občutek, da se premikamo. Če sem v tla strmel več kot deset sekund, se mi je začelo kar vrteti. Potem, ko smo na vlaku preživeli poldrugi dan, nam je športni dan v Moskvi prišel še kako prav. Malo pred polnočjo pa smo se ponovno vkrcali na vlak. Potovanje se je naposled zares začelo.

Poglejte tudi:

Katera destinacija v Rusiji je najboljša za Vas? Rešite tale kviz!

Ekstremni turizem: Od Moskve do Vladivostoka v vagonu brez kupeja