Balkarci: Narod, ki živi na gori

Potovanja
ANASTAZIJA STEPANOVA
Narod na severnem Kavkazu, ki je preživel Stalinove represije in deportacijo, se danes na vse pretege trudi, da bi izničil zaostanek v razvoju in izboljšal svoj življenjski standard. Predstavljamo življenje Balkarcev, naroda iz kavkaških gora republike Kabardino-Balkarije.

Danes je v Kabardino-Balkariji na stotine manjših naselij, kjer živijo samo Balkarci. Največ jih je v Čegemskom, Čerekskom in Elbruškem rajonu ter v Zgornji Balkariji. Na drugih območjih so naselja mešana, tam živijo Balkarci in Kabardinci. V vsakem balkarskem naselju so preprosta prebivališča in vaške lope, zelo blizu pa se nahajajo tudi turistične destinacije.

Balkarci najpogosteje živijo od tradicionalne živinoreje, od prodaje na turističnih tržnicah, kjer prodajajo krznene izdelke, spominke ter tipično nacionalno hrano.

Sorodstvene vezi in mešana naselja

"Balkarci so si praktično vsi v sorodu. V vasi Etjubju skoraj gotovo ni človeka, ki ne bi bil z menoj v sorodu," pravi Mart Muškajev, lokalni prebivalec in podjetnik. "Zgodi se celo, da se v nekaterih manjših vaseh poročijo med seboj daljni sorodniki. No, sedaj mladi vse bolj pogosto odhajajo v mesto – sploh v Nalčik ali Čegem, pogosto se tam poročajo s Kabardinci."

Večja mesta in vasi so narodnostno mešana. V republiški prestolnici  Nalčik je na primer Kabardincev več. Če so Balkarci bolj obrtniki in kmetje, so Kabardinci predvsem podjetniki, delavci v pisarnah in v javni upravi.

Balkarci so bili v izgnanstvu 13 let. Leta 1957 je bila represija priznana za napačno in protizakonito, ljudje so se lahko vrnili na domačo zemljo.

Ustaljenost in družinske vrednote

"Se sprašujete, v čem se Balkarci razlikujejo od drugih kavkaških narodov? Samotarji so," pravi Indira Guzejeva. "Ne marajo zapuščati svojih krajev, navajeni so na svoje gore. Ko je moj oče prišel do denarja, je kupil dom v gorah, v Nalčiku, glavnem mestu naše republike, čeprav bi si lahko privoščil stanovanje v centru ali dom v neki drugi regiji. Smo pravi deloholiki, trmasti in navajeni na težko, fizično delo – sicer ne bi preživeli.

Po besedah Guzejeve so Balkarci zelo iskreni, zato nimajo trgovske žilice, kot jo imajo njihovi sosedje Kabardinci.

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Balkarci se želijo učiti

"Naši dedje se niso mogli učiti zaradi represije, starši zaradi skrbi za gospodinjstvo, nove generacije pa so bolj izobražene – to je prestiž," nadaljuje Indira.

Pogosto diplome prejmejo tudi »vaški« Balkarci, ki vedo, da jim pridobljeno znanje sicer ne bo prišlo prav. Izbirajo priljubljene specializacije, kot sta ekonomija, pravo, čeprav so neizprosne omejitve za vpis že zdavnaj stvar preteklosti.

Vseeno se tradicionalni način življenja ohranja: vsak Balkarec zna delati sir, ovnovo mast, zna delati na polju, vesti volnene rute in nogavice, ne glede na spol in družbeni status. Otroke vzgajajo strogo, očetje lahko hčerke spremljajo v šolo vse do višjih razredov. Mestna dekleta seveda lahko nosijo sodobna modna oblačila, tista s podeželja pa še vedno navadno nosijo rute. Otroci se zelo zgodaj priučijo k delu.

"Vesti so me naučili, ko sem bila stara šest let in do konca šole sem vsak dan vezla volnene rute, puloverje in nogavice, vse za prodajo. Norma je bila 9 izdelkov na dan. In to ni bilo samo žensko delo, moj brat je tudi vezal. Podobno kot mnogi drugi Balkarci so tudi moji starši živeli od vezenin iz volne, ki so jih prodajali v druge regije in v Ukrajino. V devetdesetih, res je, ni bil to več nek zaslužek in prenehali smo s to obrtjo," pove primer Indira Guzejeva.

Preprosti ljudje na vasi, knezi v prestolnicah

V Rusiji živi 112.900 Balkarcev, največ jih je na področju Kabardino – Balkarije, okrog 108 tisoč ljudi. Ostali so pognali svoje korenine v Kazahstanu v času represije.

Manjša diaspora se nahaja tudi v Turčiji, okrog tisoč ljudi. Približno toliko jih živi tudi v različnih evropskih prestolnicah. Zanimivo je, da so Balkarci, ki so odšli daleč proč od svojih gora, običajno predstavniki višjih slojev. Imenujejo jih gorski knezi – Taubiji. So predstavniki davnih rodov, ki so se zmešali s Kabardinci. Največkrat jih najdemo pod priimki, kot so Misakovy, Šarhanovy in Ajdabulovy. V domači republiki jih skoraj ni več.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Spoznajte še kavkaške Osete, nekdanje nomade in vojščake, ki so danes dobri slikarji in kiparji.