Kmalu po prihodu v Rusijo sem spoznal Ivana in z njim nekaj malega spil. Pravzaprav popival. Ne vem več, o čem sva na dolgo in široko razglabljala, se mi pa zdi, da o humorističnih serijah. Ne, o vremenu ... Kakorkoli že, sredi razprave je z roko naenkrat zamahnil po mizi.
»Dovolj te imam!« je rekel.
Obnemel sem. »Povej raje kaj zanimivega!« je še dodal.
»Kako to misliš?«
Dobrovoljno je zgrabil pijačo. »Dovolj imam te dolgočasne razprave! Pa ne da te najin pogovor zabava?«
Vzel sem si trenutek za razmislek in izstrelil: »Pravzaprav ne.«
»Odlično! Potem pa je skrajni čas, da ga malo poživiš.«
Globoko sem razmišljal. Moram se nečesa spomniti. Saj nisem od včeraj. Veliko vem o filozofiji, literaturi, celo kakšno stvar o glasbeni sceni 80-ih let. A sem izgubil dar govora. In ko sem tako razmišljal, sem spoznal, da nimam česa povedati; vse te stvari sem potlačil in jih z zoprnimi družinskimi praznovanji ter mučnimi urami matematike vred spravil v najtemnejšo spominsko luknjo. Še huje, zanje sem našel samo cenene nadomestke znamk IKEA, How I Met Your Mother (Kako sem spoznal tvojo mamo) in vseh Marvelovih alter egov.
Počutil sem se kot bedak. Obrnil sem se proti Ivanu in rekel: »Žal mi je. Očitno se ne znam več pogovarjati. Saj me je sram, ampak res ne vem, kaj bi ti rekel.«
Kakšna sreča. Že naslednji trenutek je omahnil na mizo.
Osebni arhiv / TASS
Čez nekaj časa sem se odpravil v stanovanje njegovega soimenjaka. Sezul sem se (da ne bi ponovno povzročil kakšnega incidenta) in mu segel v roko. Ko sem mu sledil proti kuhinji, se je Ivan naenkrat obrnil:
»Si ne boš umil rok?«
Skomignil sem z rameni. »Ne, ni potrebe.«
»A nisi prišel od zunaj?«
»In?«
»Zunanji svet je umazan.«
Dlani sem približal obrazu in sklenil, da so čiste. Rekel sem mu: »Saj jih nisem pomakal v blatu.«
Zmajal je z glavo in se momljaje zgražal nad »ameriško kulturo«. V kuhinji nama je pripravil čaj.
Šele takrat me je prešinilo, da so Rusi čisto drugačni od Američanov. Američani so veliko manj osorni. Po drugi strani pa nikoli ne veš, kaj bi v resnici radi. Čeprav imajo zelo visoka pričakovanja, ne bodo nikoli izrazili ogorčenja, pa naj bo sogovornik še tako nevljuden. A vse to je navadno sprenevedanje. V tej igri mačke z mišjo nikoli ne veš, na kateri strani si, zato še dolgo v noč tuhtaš, kaj bi moral narediti drugače.
Ivan je sedel in mi ponudil čaj. Kar naprej se je zmrdoval in me ozmerjal vsakič, ko mu kakšna moja navada ni šla v račun. Odkrito in brez zadržkov mi je povedal, kaj si misli. Povedal je torej, kaj mu leži na duši. In se osvobodil. Odločil sem se, da bom odslej tudi sam iskreno povedal, če in ko se s čim ne bom najbolj strinjal. A še prej sva se zapletla v zanimiv pogovor. Ali pa tudi ne.
Benjamin Davis je ameriški novinar in avtor knjige The King of Fu; leto dni je preživel v St. Petersburgu, kjer je z ruskim umetnikom Nikito Klimovom zasnoval projekt Flash-365. Trenutno piše predvsem z magičnim realizmom obarvane zgodbe o ruski kulturi, nesrečnih pripetljajih in starih ženicah, ki jih objavlja na svojem kanalu na družbenem omrežju Telegram.
Preberite še: Vprašanja in odgovori o Moskvi, ki jih ne boste našli v turističnem vodiču