Sablinske jame: Bi si upali vstopiti v ruski »bermudski trikotnik«?

Kakšnih 40 km proč od Sankt Peterburga stoji zaspana železniška postaja Sablino, poleg sta majhno naselje in reka Tosno. Kraj zaznamuje zgodovina velikih ljudi. Danes se naselje imenuje Uljanovka (nekdaj Sablino); tu je bil dom sestre Vladimirja Lenina, ki je tu v letih 1905-1906 skrivala revolucionarja pred caristično policijo. Ravno tukaj je bil bodoči predsednik Rusije Vladimir Putin sprejet v pionirje, saj je imela njegova družina v tej vasi svojo dačo (vikend). Vendar pa je tole območje najbrž še bolj znano po podzemnem labirintu, ki se razteza na več desetih kilometrih, vanj pa je mogoče vstopiti skozi eno od 14 jam na bregu reke.

»Mesoreznica«, »giljotina«, »muholovka«, »tramvaj«, to so samo nekateri vzdevki, ki jih domačini dajejo podzemnih prehodom. Govori se, da je vzdevek »tramvaj« nastal zato, ker se spodaj počutiš tako, kot da si se zataknil sredi nabito polnega tramvaja med dnevno konico. Jame so polne takšnih »tramvajev« in »mesoreznic«, ki so različno tvegane in težke za navigacijo. Teren se ves čas spreminja, kakšno leto so stari prehodi zablokirani, medtem se pojavljajo novi.

Kako so nastale Sablinske jame?

V 18. stoletju so na bregovih reke Tosno kopali kremenčev pesek in ga po reki pretovarjali v Sankt Peterburg za Imperialno steklarno. Po splošnem prepričanju so jame nastale zaradi kopanja tega peska.

Do leta 1922 se je gradbeni bum v Sankt Peterburgu končal in reka Tosno je postala že tako plitva, da transport v mesto ni bil več dobičkonosen. Kopi so bili zaprti, kilometre dolgo omrežje jaškov in rudnikov pa zaprti. Od takrat živijo neko drugo življenje. Skozi desetletja je skozi peščeno prst prodrla podtalnica in močno spremenila topografijo.

Skrivališče pred sovjetskim svetom

»Očetovska in materinska linija me vodita v tiste konce. Moja babi mi je pripovedovala, kako so se skrivali v jamah prve dni nemške okupacije [med drugo svetovno vojno],« se spominja bivša prebivalka Uljanovke.

Pozneje so se tukaj skrivali pobegli obsojenci, disidenti, tolpe, razne skupine in čisto naključni ljudje, ki jih je zabavalo začasno življenje pod zemljo. Po besedah enega anonimnega »jamarja« je tam v letih 1982-1984 stalno živelo okrog 300 ljudi.

»Bilo je izjemno, neverjetno. Na ducate ljudi je živelo v katakombah, bralo filozofska dela, se poigravalo z idejami o novi revoluciji,« razlaga Aleksej Gurevič, član »Romarjev«, ene od skupin, ki bivajo v jamah.

Niso se pa vsi tako navduševali nad življenje pod zemljo. »Največji greznici, ki bi lahko zlahka napolnila celotno Kremeljsko palačo, smo pravili 'mrtvašnica', ker so tja radi odmetavali mrtve pse, domnevno zato, da bi nas pregnali ven.«

Bile so tudi hujše stvari. »Včasih so ljudje izginili brez sledu. Na začetku so za vse krivili policijo in tajne službe, a je bilo kmalu jasno, da gre za nekaj drugega. Ko je izginil eden izmed skupinskih vodij, so se začele širiti govorice o nekakšni zli sili. Ne vem, kaj je bilo to,« pravi Aleksej.

Izginotja

Danes greste lahko na uradno ekskurzijo po Sablinskih jamah (spletna stran v ruščini) ali pa tam preživite silvestrovo, noč čarovnic ali petek trinajsti (če imate močne živce). Jame na levem bregu Tosna veljajo za varne in vstopnina stane 550 rubljev (7,5 €). Toda jame na desnem bregu veljajo za »divje«, tam zaradi pogostih plazov ni ekskurzij, čeprav vstop vanje ni prepovedan. Kljub očitni nevarnosti (ali ravno zato) je desni breg bolj priljubljen od levega.

Oksana Čudnova, ki je jame obiskala leta 2007, ima za povedati tole: »V Biserni jami se zlahka izgubiš. Najbolj neprijetni so 'praskalniki kože', ozki prehodi v širini ramen, ki niso višji od 50 cm. Vendar res obstajajo tudi bolj prijetna mesta.«

Speleologi, ki so raziskovali te jame, govorijo o podzemnem »živem pesku« in »peščenih močvirjih«. Najbolj očitna, toda neprijetna razlaga za vse izginotja je preprosta – ljudi je pogoltnila mehka, lepljiva masa.

Krožijo govorice, da so Sablinske jame v resnici še veliko daljše kot navaja splošno prepričanje. Da se morda raztezajo vse do Sankt Peterburga ali celo do Ladoškega jezera (preko 70 km). Takšne prehode naj bi ljudje skopali za namene vojske.

Nekateri ljubitelji teh jam so prepričani, da je notri posebna anomalija prostora in časa, podobno kot v Netfixovi seriji Tema (Dark). »Enkrat se je zgodila čudna stvar. Pogovarjal sem se s kustosinjo lokalnega muzeja in ravno sem se hotel posloviti, ko me je premerila z natančnim pogledom in rekla: 'Pred nekaj leti je prišla do mene oseba, ki je bila oblečena isto kot vi, in dajala mi je povsem ista vprašanja.'«

Nad Sablinskimi jamami stoji spominski križ geologom, geografom in speleologom, ki so tu končali svoje življenje, pod zemljo, v eni od jam, pa je kapelica, v katero se lahko stlači 60 ljudi – to je edina podzemna kapelica v Rusiji. »Jamarji« imajo še en spominski kraj: improviziran grob v mračnem podzemlju, kjer se po navadi pušča stvari, ki so pripadale mrtvim, ali pa nekaj, kar lahko mrtve razveseli v posmrtnem življenju (navadno nosijo tja cigarete).

Prispevek je del rubrike Skrivnostni primeri, v katerih Russia Beyond raziskuje nenormalne in nerazložene pojave, vezane na Rusijo.

Spoznajte še trinajst najbolj grozljivih mest v Rusiji, kjer lahko srečate prikazen.