Raziskovanje ruske Arktike: divje popotovanje po polotoku Kola

Ste vedeli, da Rusija pokriva eno desetino vsega kopnega na Zemlji in da je velika približno tako kot Pluton? Njen neverjetno razgiban teren vključuje gore, ravnine, pragozdove, puščave in celo vulkane. Russia Beyond je pospremil dva francoska popotnika, ki sta se podala na odpravo čez arktični krog na polotoku Kola.

Med svojim bivanjem v Moskvi sem se odločil, da bom izkoristil podaljšan 4-dnevni vikend kolikor dobro se le da – z avanturističnim izletom na oddaljen konec Rusije. Moja prijateljica Manon, ki tudi živi tukaj in dela za neko potovalno agencijo, ve ogromno o odpravah in je bila kot nalašč za družbo. Odločila sva se, da obiščeva polotok Kola, ki se nahaja na skrajnem severozahodu Rusije ob Belem in Barentsovem morju. To je del Murmanske regije, ki leži 1.487 severno od Moskve. Kaj je bil najin cilj? Da si ogledava severni sij, te fantastične severne luči, ki poleti razsvetljujejo nočno nebo.

31-ur dolga vožnja z vlakom

Krajšanje časa na vlaku

Pograbila sva vozovnici in se odpravila na neverjetno popotovanje z nočnim vlakom, ki je trajalo preko 31 ur, vse do majhnega mesta po imenu Apatiti. Seveda bi si lahko prihranila stroške, tako da bi letela z letalom, vendar vlak ponuja številne prednosti. Vozovnice dobite lahko že zelo poceni za 4.160 rubljev po osebi (dobrih 52 evrov), dolgi vlak pa je tudi popolna priložnost za pobeg pred moskovskim vrvežem z opazovanjem neverjetnih prizorov skozi okno. Lahko si spočijete ali pa kaj preberete. Manon se je na primer odločila za Ano Karenino.

Nisva prispela niti še na polovico poti, pa je pokrajina že povsem drugačna kot v Moskvi.

Ker sva si morala pretegniti noge, sva na postajah Svir in Petrozavodsk stopila malo na zrak in se razgledala po okolici, ki je bila precej drugačna. Majhne babice so stale na peronih s košarami in vozički. Prodajale so jagode, vroče piroške, kozarce z domačo marmelado in celo ribe, vključno z jeguljami! Vožnjo proti severu sva izkoristila za občudovanje majhnih vasic in neskončnih gozdov, ki so bili prekriti z debelo snežno odejo. Ti prizori so švigali mimo naju kot črno-beli film. Zelenice in modro nebo so popolnoma izginili.

Babice na peronih prodajajo razne stvari.

Kmalu po tem, ko sva prispela na postajo Apatiti, je do naju pristopil nek moški in nama ponudil prevoz do naslednje destinacije, 17 km oddaljenega kraja Kirovsk za samo 150 rubljev (slaba 2 evra). Četudi bi naju avtobus za 60 rubljev (!) prišel še ceneje, sva sprejela njegovo ponudbo, saj sva bila precej utrujena. Sedla sva v rdeč kombi in kmalu so se nama pridružili domači turisti, ki so bili očitno smučarski navdušenci. Voznik se je odločil, da naju bo dostavil pred do hostla, da bova lahko doživela še malo panoramske vožnje po mestu. Pokazal nama je tudi polarne botanične vrtove (najsevernejše na svetu), športni center in zapuščeno železniško postajo, ter nama razlagal o planinah, ki obdajajo mesto z okoli 27.000 prebivalci. Kirovsk je dih jemajoče mesto in prestolnica tišine.

Beli sneg in tišina pričarata nerealno izkušnjo.

Hostel je bil nenavaden. To je bila sovjetska zgradba z ogromnimi vrati, velikimi sobami in avtentično dekoracijo. Peljali so naju v sobo, polno smučarskih oblačil. Smučanje je šport, ki je več kot očitno v to majhno odročno mestece pripeljal tudi najine cimre.

Mesto je polno zapuščenih zgradb.

Potem so naju premestili v drugo sobo s štirimi posteljami, hladilnikom, TV-jem, mikrovalovko in kupom drugih stvari, ki so dajali vtis, kot da nekdo tukaj živi za stalno. Odločila sva se, da bova raziskala okolico, zato sva nadela kapo, rokavice, debel plašč in šal. V trenutku, ko sva stopila skozi vhodna vrata, naju je presunil fenomen, ki je dandanes že popolnoma neznan – čista tišina. V mestu, ki je bilo obdano z zasneženimi gorami in iglavci, ni bilo slišati niti enega glasu.

Mraz sicer ni nevzdržen, kot pravijo nekateri, vendar se je vseeno dobro toplo obleči.

Odpravila sva se proti žičnici, da bi se z njo popeljala do najvišjega vrha v okolici, Hibni. Na poti sva prečkala majhen gozd, kjer so bila zatočišča in krmilniki za ptice. Majhna babica, popolnoma zavita v več plasti oblačil, jih je polnila s semeni. Prispela sva do smučarskega letovišča Bolšoj Budjavr in si spočila v majhni koči, ter uživala v pitju vročega čaja in malici, preden sva začela svoj vzpon.

V novo smučarsko središče se steka množica turistov.

Povzpela sva se do žičnice, ki stane 350 rubljev na osebo za povratno vožnjo, in se kmalu znašla na višini 850 m. Snežni vihar je bil tako močan, da sva komaj še videla mesto pod nama. Nisva imela druge izbire, kot da se peš vrneva z gore zaradi ekstremno nizkih temperatur, močnega vetra in popolnoma prezeble Manon, ki je začela prav smešno drgetati.

Po zasluženem počitku v hostlu sva se podala na raziskovanje mesta. Večina stavb je bila v slabem stanju, nekatere so bile celo zapuščene. Presunile so naju kot neki pozabljeni relikti slavne preteklosti. Čeprav, roko na srce, so mnoge med njimi že obnovili in prebarvali, da turobnemu sivemu mestu dajo vsaj malo barve. Hotel Severnaja je najboljši primer, ki skoraj zasenči impresivno Palačo kulture ali monumentalno mestno hišo. Sprehajala sva se po ozkih ulicah in končala na neverjetni razgledni točki, od koder sva lahko opazovala vlake, ki prevažajo rudo čez gore. Čeprav se je turizem v teh koncih v zadnjih letih okrepil, še posebej pozimi, je Kirovsk v prvi vrsti še vedno rudarsko mesto z mnogimi industrijskimi obrati.

Mesto spi pod belo odejo.

Po končanem obedu v hostlu, kjer sta za vzdušje skrbela smeh in ruska glasba, sva srečala skupino rudarjev iz Belorusije in si z dvema od njih tudi delila sobo. V Kirovsku so bili že več kot mesec dni in delali na projektu, ki naj bi trajal 15 let. Pričakovali so, da jim bodo ob prihodu dali namestitev, vendar stvari niso šle po načrtu, zato so bili prisiljeni ostati v hostlu. Sprejeli so naju z odprtimi rokami in naju celo povabili, da z njimi spijeva par kozarčkov vodke. Kot se pogosto zgodi, če v enačbo vštejemo vodko, se je zadeva razživela ob petju, polaganju rok in izmenjavi zgodb.

Najprej sva načrtovala, da bova preživela mirno noč, namesto tega pa sva se znašla sredi večurnega proslavljanja z najinimi novimi prijatelji. Sem ter tja sva pogledala ven na nočno nebo, v upanju da bova ujela vsaj kak trenutek severnega sija.

Rudarski vlak hrumi med gorami.

Naslednje jutro, po kratkem spancu, sva zložila najine stvari in se poslovila od druščine. Namenila sva se proti ženskemu samostanu v kraju Hibinogorsk, za katerega sva izvedela ob spontanem pogovoru v avtu prejšnji dan. Da bi prišla do samostana, sva morala prepotovati več kilometrov peš ob zmrznjenem jezeru Bolšoj Budjavr (po katerem je poimenovano smučarsko središče).

Ponovno naju je pozdravil prekrasen pogled. Po dobri enourni hoji po snegu sva končno prispela na cilj. V samostanu so naju pozvali, da prižgeva svečko.

Barvit samostan ob vznožju gore je dobrodošla sprememba bele snežne monotonosti pokrajine.

Ko sva se vrnila v mesto, sva se ustavila v gostilni Ofelia, da se odžejava in nahraniva. Še posebej sva si želela njihovih palačink s kondenziranim mlekom. Gostilna je takoj zraven spomenika Sergeju Kirovu, boljševiškem revolucionarju, po katerem se mesto imenuje. Malo preden sva se hotela odpraviti naprej, pa je do mene pristopila natakarica z nekoliko sramežljivim izrazom in me prosila za podpis. Čeprav nekoliko presenečen, sem pristal brez vprašanj. Morda še nikoli ni srečala nekoga iz Francije? Nato sva se odpravila do avtobusne postaje, da bi nadaljevala pot v Apatiti, ki sva ga želela obiskati, preden se usedeva na vlak za Murmansk.

Čeprav je bilo to mesto večje (okoli 56.000 prebivalcev) in bolj razvito, v primerjavi s Kirovskom ni bilo preveč zanimivo, saj je bilo zgrajeno večinoma iz stanovanjskih blokov v sovjetskem stilu in skoraj enakih ulic. Vračala sva se nazaj proti postaji in se podala po zapleteni bližnjici, ki nama jo je predlagal nek domačin in naju povedel čez pustinjo, prekrito z debelim slojem snega. Kljub temu sva uspela ujeti vlak in se odpravila proti regionalni prestolnici, ki leži 3 ure in 45 minut severno od Apatitija. Vozovnica naju je prišla 748 evrov po osebi.

Murmansk: vrata do Arktičnega oceana

Obzorje izginja za debelim slojem megle in snega.

Postaja v Murmansku je spektakularna zelena stavba z rdečo zvezdo na vrhu. Nato sva se znašla na nečem, kar je spominjalo na osrednji trg z različnimi skulpturami in celo ledenim toboganom. Nisem se mogel upreti, da ga ne bi tudi sam preizkusil poleg skupine otrok, ki so se noro zabavali kljub pozni uri. Vožnja brez podlage pa se je izkazala za precej počasno, a ravno takrat se je vame zaletela petletna deklica, zaradi česar naju je oba katapultiralo dol po drči. Manon je medtem umirala od smeha.

Rdeča zvezda, ki pozdravi potnike na železniški postaji, je simbol neke pretekle dobe.

Po vsem tem sva zelo cenila mir in spokojnost najinega hostla. Preden sva šla spat, sva spet za nekaj časa stopila ven, da bi ugledala severni sij, a tudi tokrat brez uspeha. Po dobrem spancu sva se odločila, kaj želiva početi zadnji dan. Začela sva ga v Stand-Up Caféju, ki se zdi precej priljubljen med domačini.

Za preživetje na severu Rusije sta potrebna močna volja in železni karakter.

Na najini poti do tja sva občudovala barvite zgradbe in se navduševala nad bulvarji. Medtem ko določene zgradbe sicer izgledajo prepotrebne prenove, vseeno ne izgubiš občutka, da je to nekoč bilo slavno mesto. Kafič je bil moderen, prijeten in udoben. Hrana je presegla najina pričakovanja, še posebej palačinke z gobami in špinačo, ki so bile prava poslastica.

Odpravila sva se do pristanišča, kjer je zasidran legendarni Lenin, prvi ledolomilec na jedrski pogon na svetu. Dobila sva tudi ponudbo za izlet z ladjo, vendar naju je žal preganjal čas. Povzpela sva se na hrib nasproti svetilnika, ki ponosno stoji v spomin mornarjem, ki so umrli v mirnodobnem času. Znotraj se je slišal zvok butanja valov.

Na mestom se dviga ogromen svetilnik. Ladjedelništvo in ribištvo sta v teh krajih pomembni gospodarski panogi.

Na koncu sva prispela na višje ležeče mesto, kjer je velikanski spomenik braniteljem Sovjetske zveze med drugo svetovno vojno (z vzdevkom Aljoša). Kip je drugi največji v Rusiji, takoj za Mati domovino v Volgogradu in meri 35,5 m v višino. Na najini poti sva videla tudi nekaj prelepih haskijev, ki so se želeli z nama spoprijateljiti. Pred gigantskim kamnitim vojakom, katerega pogled strmi proti obzorju, gori večni ogenj. Razgled je bil ponovno spektakularen: s snegom prekrito mesto, zmrznjeno jezero in Kolski zaliv.

Prehodi skozi oboke vodijo v nedavno preteklost mesta.

Odločila sva se, da se obrneva. Mislila sva, da sva našla majhno bližnjico skozi gozdno dolino, a sva namesto tega končala v meter visokem snegu, polnem jam in vej. Seveda je bilo na poti ogromno smeha. Vrnila sva se v Stand-Up Café, tokrat premočena do kosti, in naročila zelo okusno vročo čokolado z banano in palačinke s kivijem in češnjevim prelivom.

Pristanišče in mesto sta bila ustanovljena pred revolucijo leta 1915. Danes odsevata sovjetsko preteklost.

V hostlu sva se pripravila na najin polet nazaj. Letalska karta iz Murmanska do Moskve stane 4,132 rubljev. Do letališča naju je odpeljal avtobus, tam pa sva morala počakati nekaj ur, med katerimi sva obujala nepozabne spomine z najine poti. Sicer na koncu nisva ugledala severnega sija, vendar je to morda celo prikladen izgovor, da to neverjetno potovanje še kdaj ponoviva.

Ob ogromnem spomeniku te obda pristen občutek lastne majhnosti.

Več o Murmansku si lahko preberete tukaj

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke