Zakaj v odmaknjeni ruski vasi, kjer so posneli film Leviatan, niso veseli, da so postali slavni?

Viktorija Rjabikova
Prav tukaj je bil posnet odmevni ruski film Leviatan, ki je bil nominiran za oskarja. Odkar je izšel, je izumirajoča vasica Teriberka v severni Rusiji postala Meka za turiste in iskalce čudovitih posnetkov. Naša dopisnica je preverila, kaj si o tem mislijo domačini.

Ruski minibus se že dve uri bori s snegom, ki se zaletava v vetrobransko steklo. Dva kitajska turista, fant in punca, se z vso močjo oprijemata sedežev in drug drugega, vendar vseeno večkrat padeta. Voznik pa se zadovoljno razgleduje naokoli: »Tako lepo je tukaj, tole pokrajino bi lahko dali za namizje na Windowsih.«

Leviatan prinesel posel

Leta 2014 je izšla drama ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva z naslovom Leviatan, ki je prejela Zlati globus, nagrado na festivalu v Cannesu in nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. V filmu spremljamo zgodbo Nikolaja, prebivalca severne Rusije, ki je nemočen proti državi, ki želi porušiti njegovo hišo. Dramatična občutja še zaostrijo mračni prizori asketske severnjaške narave, ki jo je Zvjagincev pozorno snemal pol leta.

V Rusiji so zaradi Leviatana nastali žgoči spori, vsi pa so z veseljem prišli v tiste kraje in si sami ogledali vas Teriberka, kjer je bil posnet ta film.

Na valu naraščajoče priljubljenosti sta se pred letom in pol v Teriberko preselila tudi Jevgenij in njegova punca Tatjana, ki sta prej živela v bližnjem večjem mestu Murmansk. Kupila sta zemljišče z zapuščenim objektom in mešančka Lajmo, preuredila sta posest in odprla hostel, kjer lahko prenočite za 1300 rubljev (18 €) na noč. Poleg hostla v naselju obstaja še novejši hotel, kjer nočitev stane 6500 rubljev (88 €).

Ko sem prišel v hostel, so me pričakali segreta peč, dve sobi s štirimi posteljami, sodoben tuš in steklenica vodke. Jevgenij pravi, da je vodko potrebno piti ves čas, ne samo zato, da ne bi zboleli, ampak tudi za srečo pri lovu na severni sij.

Spomladi in poleti v Teriberko prihajajo ruski turisti na ribolov, na ogled pokrajine iz Leviatana in na festivale. Pozimi v hostel pogosteje zahajajo Kitajci, ki nikoli niso slišali za film Leviatan, bi pa zelo radi videli severni sij.

Jevgenij pelje Kitajce po plaži z motornimi sanmi ali z avtom, vendar ima pri avtu težave s slabo prehodnostjo. Rusi pa gredo radi na pohode do sosednjega polotoka.

»Res je, da se s pohodi skoraj nič ne ukvarjam in bolj počasi zbiram skupine. Od tega nič ne zaslužim, prihodek pokrije samo stroške najema opreme,« priznava Jevgenij.

Ekskurzije po teriberško

Jevgenij ne mara peljati turistov na ekskurzije z motornimi sanmi, ker so preveč požrešne, prav tako se Kitajci prehitro zaljubijo vanje in se potem hočejo voziti samo še z njimi. Tudi danes je raje posedel Kitajko v svojo »štruco« (minibus ruske znamke UAZ, op. prev.). Toda že čez nekaj trenutkov je bilo naenkrat vsega konec.

»To je to, ekskurzije je konec!« je sporočil Jevgenij. Vozilo je namreč takoj obtičalo v kupu snega in moral ga je začeti odkopavati ven. Prevozilo je le kakih 10 metrov. S Tatjano poskušava z gestami pojasniti šokirani kitajski »žrtvi«, da mora iti ven iz vozila. Tako mora peš lesti skozi globok sneg do ceste in iskati prevoz na drugem koncu naselja, da bi vendarle uvidela kamnito plažo in zmrznjen slap (ogled le-teh vas stane 800-1000 rubljev, tj. okoli 10-13 €).

Midva se medtem vrneva v hostel in Tatjana gre čarat v kuhinjo. Kmalu zadiši po pečenih kozicah, na krožnikih se razbohotijo klešče rakovic in druge specialitete iz Barentsovega morja. V Teriberki lahko jeste samo v hostlu in v eni restavraciji, vendar Tatjana pravi, da ima restavracija slab sloves in prenapihnjene cene.

Po nesojeni ekskurziji se je Kitajka vseeno odločila, da poskusi srečo v restavraciji. Toda tam so ji ponudili samo zelen čaj in zamrznjene palačinke. Na koncu se je tudi ona vrnila v hostel in poskusila Tatjanine kozice in rakovice.

The Best Love in sužnji turistov

Ob morju nedaleč od restavracije stoji majhna hiška s čudnim izgledom in obetavnim napisom »The Best Love« (v prevodu »Najboljša ljubezen«).

»Sedaj, odkar je izšel Leviatan, se pri nas v Teriberki vsi ukvarjajo s turizmom, ker se z drugim delom ne da preživeti. Ampak zakaj smo šli na kolena pred temi turisti?« je razburjen lastnik tega objekta, 57-letni domačin Vitalij, ribič majhne rasti z gostimi črnimi brki. On pravi, da lahko turizem enačimo s suženjstvom, saj je »ustreči človeku v vsem čisto isto, kot da si njegov sluga«.

Vendar včasih tudi on podleže temu suženjstvu zaradi dodatnega zaslužka; na svojem čolnu popelje ribiče, fotografe, včasih prireja celo ekskurzije ob obali.

Vitalij goji »The Best Love« do treh stvari: ribolova, domačih živali in žensk. Medtem ko nima nobenih težav s svojo šesto ženo, petimi mačkami in psom, mu pa preglavice dela ribolov, s katerim se je ukvarjal vse svoje življenje.

Ruska zakonodaja mu predpisuje, da sme v Barentsovem morju ujeti samo ribe določenih velikosti, 40 cm veliko vahnjo in 42 cm veliko trsko. Te ribe se lovi daleč proč od obale, vendar tam ne sme loviti, za to mora dobiti posebno kvoto, ki jo dobijo samo velike ladje.

Vitalij je živ primer nemočnega malega človeka, kakršnega smo ga videli v Leviatanu. Pravi nam, da lokalne oblasti od njega hočejo, da bi se preselil v sosednje naselje v novo stanovanju, ker njegovo domovanje ni primerno za bivanje, zemljišče in hišo pa prepustil državi, da bi tam gradila nove hostle in hotele.

»Ampak jaz nočem oditi, tu mi je všeč. Tu imam svoj beneški stil,« izjavlja mož v domačen prostoru, ki ga kitijo koledar z golo žensko, prilepljen čez sovjetski plakat, ikona in ruska zastava.

Zasanjano je pogledal na koledar in potem pojasnil, da načeloma ne bi bil proti turizmu, toda samo pod pogojem, da mu država dovoli ribolov.

Prebijanje skozi življenje

V lokalnem kulturnem domu, enonadstropni sivi betonski zgradbi z rdečo streho, so se prav tako naveličali navala turistov in pogovorov o Leviatanu, vendar istočasno menijo, da je turizem edini vir prihodkov za naselje.

»Iskreno rečeno, tega Leviatana imamo že vrh glave! Imamo čudovite razglede, zgodba pa je bedasta! Nam pa vsaj sedaj ni potrebno razlagati Rusiji, kaj je Teriberka,« komentira direktorica kulturnega doma Olga Nikolajeva.

Medtem lokalna knjižničarka, stara suhljata ženskica s tresočimi rokami, obrača strani v albumu s fotografijami, da bi mi pokazala lokalni ponos.

Na fotografiji otroci poskušajo vstopiti v usta kita, ki so ga v morju ujeli lokalni ribiči nekje v začetku 70-ih. Knjižničarka pripoveduje, da so kitu odrezali glavo in ga uporabili za lokalno znamenitost. Bil je en minus, da je glava začela močno smrdeti, zdaj pa nihče več ne ve, kam so jo potem vtaknili.

»Prej je naselje živelo izključno od ribolova in je imelo skoraj pet tisoč prebivalcev. Vas je imela ribjo tovarno, ki je prenehala delovati leta 2015 zaradi nerentabilnosti, in pa šolo, ki so jo zaprli iz istega razloga – otroke in pedagoge so preselili v šolo v sosednji vasi. Nekaj otrok iz Teriberke sedaj prepeljejo z avtobusom, ki ga vozi učitelj telovadbe,« pripoveduje Olga Nikolajeva.

Danes ima Teriberka samo še 617 prebivalcev in celo vrsto zapuščenih objektov, ki so na svoj način slikoviti. Lepo jih je mogoče uporabiti kot umetniške objekte ali za snemanje grozljivk.

»Je pa vse pristno, kot v resničnem življenju. Niti ceste ne bi hotel zgraditi tukaj. Tudi to daje pečat mestu, to so tukajšnji ekstremi, avanturizem. Turizem pa se bo ohranil, samo na poseben način,« je sklenil naš sogovornik.

Priimkov sogovornikov nismo navedli na njihovo prošnjo.

Skočimo zdaj na drug konec Rusije. Preberite še:

Šamani na Bajkalu se borijo proti duhovom, demonom, pa tudi drug proti drugemu

Če bi radi uporabili vsebino s portala Russia Beyond na drugih spletnih straneh, delno ali v celoti, nam pišite za dovoljenje in dodajte tudi povezavo na originalni prispevek na naši strani. Če kopirate našo vsebino in jo objavljate na drugih straneh kot svojo brez navedbe vira, se to smatra za grobo kršenje zakonodaje o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke