Tale izba (tradicionalna ruska lesena hiša) je bila postavljena leta 1856 v psevdoruskem slogu za znanega ruskega zgodovinarja Mihaila Pogodina.
Hiša je bila dvoriščni objekt večje vile (uničene v bombardiranju leta 1941), ki so jo obiskovali veliki pisci, kot so Lev Tolstoj, Aleksander Ostrovski in Nikolaj Gogolj, ki je bil tam pogosto v času pisanja svojega romana Taras Bulba.
Tale lesena hiša je med najstarejšimi lesenimi hišami v Moskvi. Postavljena je bila leta 1818. Znana je po svojim izstopajočih reliefih na fasadi.
V času Sovjetske zveze so bila tukaj skupna stanovanja. Zdaj je v teku restavracija.
Tale hiša iz leta 1819 je znana po tem, da je v njej znani pisatelj Ivan Turgenjev pisal svoje zgodnje delo, pripovedko Mumu. Gre za tipično moskovsko hišo iz časov po napoleonskih vojnah.
Leta 1840 je hišo kupila mati Ivana Turgenjeva in v njej živela do svoje smrti leta 1850. Leta 2018 je muzej spet odprt po restavraciji. Na dvorišču je majhen spomenik psa Mumu.
Hišo je leta 1852 zase projektiral moskovski arhitekt Mihail Lopirevski (1811-1883), ki je sicer sodeloval v izgradnji Cerkve Kristusa Odrešenika in restavraciji kremeljske orožarne.
Hiša je okrašena z medaljoni z bas reliefi. Zanimiv je podatek, da hiše v 150 letih nikoli ni zajel ogenj.
Hiša je zamisel ruskega slikarja Viktorja Vasnjecova (1848-1926), ki je v njej živel od leta 1894 do svoje smrti. Čeprav je bil iz duhovniške družine in monarhist po prepričanju, do mu boljševiki dovolili ohraniti hišo in nadaljevati s slikanjem.
Hiša združuje več ruskih arhitekturnih slogov: dnevna soba je narejen v stilu bojarskih hiš 17. stoletja, jedilnica pa spominja na kmečko kočo. V drugem nadstropju je umetnikova delavnica s 110 kvadratnimi metri. Hiša je danes muzej in pripada Tretjakovski galeriji.
Hiši za srednji razred sta utelešenje Moskve 19. stoletja. Zgrajeni sta bili leta 1893 za svetovalca Jurija Moskatinjeva, visokega uradnika, ki bi lahko postal tožilec ali vodja oddelka.
Krutiško podvorje je kraj na bregu reke Moskve blizu Taganskega rajona.
Tam so originalne kamnite zgradbe iz 17. stoletja in primeri lesene arhitekture iz 19. stoletja, ki so pogosto uporabljeni za prizore v ruskih zgodovinskih filmih.
V tej hiši se je leta 1823 rodil slavni ruski dramatik Aleksander Ostrovski. Objekt je verjetno iz 18. stoletja.
V Sovjetski zvezi so hišo razdelili v skupnostna stanovanja, danes pa živi kot muzej o pisatelju in kot prikaz življenja ruskih trgovcev v 19. stoletju.
Na prvi pogled majhna hiša ima dva nivoja in prostorno klet. Zgrajena je bila 1899 in je pripadala družinam bogatih ruskih starovercev.
Danes je notri Powerhouse, znan moskovski glasbeni klub in kavarna.
Bolnišnični objekt je nastal leta 1875 in je po nekem čudežu ohranil originalni lesorez, ki je krasil mnoge javne zgradbe.
Avtor gradnje Aleksander Meinhard (1925-1894) je bil glavni arhitekt Moskovske regije. To je primer enostavne, a šarmantne lokalne lesene arhitekture.
Hišo, zgrajeno od leta 1903 do leta 1905, je projektiral revolucionar in arhitekt Leonid Lozovski, ki je leta 1919 nastradal v protiboljševiški vstaji v južni Rusiji.
Lastnik Matvej Strahov je bil gradbinec.
Dragulj ruske secesije je v celoti narejen iz lesa. Hišo je leta 1903 projektiral vrhunski predstavnik moskovskega modernizma Lev Kekušev (1862-?). Lastnik je bil proizvajalec tekstila Vasilij Nosov.
Poglejte še: Pet razlogov, da obiščete prelepi park Kolomenskoje v Moskvi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
