Tri neobičajne navade ruskih popotnikov

Irina Baranova
Kratko posedanje pred dolgim potovanjem, ploskanje ob pristanku in vse ostalo, kar še pride zraven. Ameriški pisatelj Benjamin Davis, ki živi v Sankt Peterburgu, se je poglobil v nekatere vraževerne navade in običaje, ki so del potovanja na ruski način.

Če se znajdete v sobi s spakiranino potovalko, oblečeni v jakno in pripravljeni na odhod, pa ne morete iti, brez da vsaj za trenutek zatisnete oči, potem se verjetno pripravljate na pot z osebo iz Rusije. Posedanje pred potovanjem je ena od mnogih lastnosti ruskih popotnikov.

Pred odhodom na pot se je treba malo usesti

Sem nemiren popotnik. Dan pred odhodom je živčen in poln obiskov stranišča. Želim si samo to, da bi prišel čim prej na letališče, sedel na letalo, poletel in pozabil na skrbi. A vsakič, kadar se obujem in v eni roki že držim kovček, v drugi pa jakno, se mora vsak Rus, s katerim potujem, ustaviti, usesti in zapreti oči. Jaz pa si mislim »Naj gre k vragu!« in ponovno odidem na stranišče.

To posedanje se ne dogaja samo za to, da si bi si spočili noge. To je že skoraj nekakšna meditacija, med katero se ni dovoljeno pogovarjati. Ruski sopotniki bodo zaprli oči in si pred odhodom vzeli trenutek za sproščanje. Ko sem svojo punco pred potovanjem v Varšavo vprašal, zakaj to zmeraj počne, mi je odvrnila: »Zato, da se človek umiri in zbere misli, da preveri, če je spakiral vse, kar potrebuje.«

»Seveda. Zakaj pa si potem zmeraj ti tista, ki nekaj pozabi?« sem pripomnil.

Potem je tudi vožnja v taksiju potekala v tišini.

Na letalu

Obstajajo tri stvari, ki jih brez izjeme opazim vedno, kadar letim v ali iz Rusije:

Ploskanje: Ko letalo pristane v ZDA, slišiš samo odpenjanje pasov in vzdihe olajšanja v smislu »no, hvalabogu smo le pristali«. Med Rusi pa se ob pristanku vedno najde navdušena skupina (včasih večina), ki na glas zaploska. Predvidevam, da tako na prijaten način rečeš pilotu: »Hvala, da nisi treščil letala v goro in nas pahnil v situacijo, ko bi morali za preživetje pojesti najšibkejše.« Zato ker to je to, kar vsak razmišlja med letom. Mar ne?

Zasedanje praznih sedežev: To mi je pri Rusih izredno všeč. Preden sem začel potovati z njimi, mi je bilo zmeraj neprijetno vprašati, če se lahko presedem na nerezerviran sedež, kadar sem bil stisnjen v srednji vrsti. Rusov pač preprosto ne briga, kaj si mislite vi, in se bodo ob prvi priložnosti presedli na boljše mesto.

Vstajanje s sedežev takoj po pristanku: Na vsakem poletu v ali iz Rusije se zgodi, da vsaj nekdo od ruskih potnikov vstane, čim se mu/ji zdi, da je letalo prispelo na terminal, in začne iz omarice nad sabo vleči svoje stvari. Zdaj sem začel opazovati kabinsko osebje, kadarkoli sem na kakšnem ruskem letu. Čim se letalo začasno ustavi na pristajalni stezi, so stevardese že v pripravljenosti, saj dobro vedo, kaj sledi: »Oprostite! Oprostite, gospod, sedite!« »Gospa, prosim, letalo še ni prispelo do terminala.« »Ne, gospa! Gospaaa!« Na tej točki vstane vsaj šest ali sedem potnikov (včasih več) in stevardesa je prisiljena, da uporabi mikrofon: »NISMO ŠE PARKIRALI, PROSIM USEDITE SE NAZAJ NA SVOJA MESTA!« In nato, končno, se skoraj vsi usedejo nazaj.

Kupovanje daril in spominkov

Če noben Američan nikoli ne bi kupil nobenega spominka na potovanju, tega tudi nihče ne bi opazil. Rusi pa zmeraj kaj kupijo. Večinoma gre za darila in to ne samo za družino in prijatelje. Imel sem sodelavce, ki so s potovanja v službo vedno prinesli kakšno stvar za ves kolektiv, večinoma hrano. Družina mojega prijatelja s sabo v Španijo vzame celo dodatno potovalko, da nazaj prinese vino. Ko Rusi potujejo, se obnašajo, kot da bo država, v katero potujejo, takoj po njihovem odhodu pogorela do tal, zato s sabo domov vzamejo toliko stvari, kolikor le zmorejo. Največkrat sta to hrana in alkohol, lahko gre tudi za mnogo spominkov in stvari iz trgovin, ki jih v Rusiji ni mogoče najti.

Jaz pa, kamorkoli potujem, prinesem s sabo domov le obesek za ključe za svojega brata. Zato si lahko predstavljate mojo zmedenost in grozo, ko sem bil pred odhodom iz ZDA prisiljen, da pomagam spakirati še eno dodatno potovalko. Očitno sem bil nor, ko sem mislil, da nazaj v Sankt Peterburg ne bova prinesla dveh polnih škatel z ameriškimi sladkarijami.

Vam to deluje znano?

Benjamin Davis je ameriški pisatelj, ki živi v Rusiji in preko pogovorov z domačini raziskuje najrazličnejše teme od najbolj nesmiselnih do najbolj globokih. Če imate kak komentar ali bi radi, da se Benjamin loti določene konkretne teme, nam pišite pod članek ali pa na Facebooku!

Preberite še:

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke