Tri domorodna ljudstva Rusije, ki prezirajo civilizacijo in živijo po običajih prednikov

Neneti

Neneti se ukvarjajo z vzrejo jelenov in zbijajo šale na račun svojih bogov. So eno od najštevilčnejših domorodnih ljudstev v Rusiji. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2010 v Rusiji živi 44.640 predstavnikov te narodnosti.

Neneti živijo v tundri in se premikajo po ogromnih prostranstvih vse do Severnega ledenega morja, od Kolskega polotoka do Tajmirja. Prav tako kot njihovi predniki se tudi oni oblačijo v živalsko krzno in potujejo s pomočjo jelenov, ko pa se nekje ustavijo, si uredijo bivališče in postavijo šotore, ki so prav tako kot obleka narejeni iz jelenje kože.

Na sredini čuma (tako Neneti pravijo svojim bivališčem) stoji pečka »buržujka«. Skrb za ogrevanje je izključno v ženski domeni, zato k temu opravilu privajajo že majhne deklice.

»Ženski del čuma je takoj pri vhodu. Ženske izjemno spretno rokujejo z ognjem. Celo majhne deklice vešče razporejajo koščke oglja in ga razpihujejo. Za kurjavo uporabljajo različno kurjavo od črnega mahu do lesa pritlikave breze,« pravi Andrej Golovnjev, etnograf in avtor dokumentarnega filma o življenju Nenetov.

Moški v tem času v glavnem počivajo in to na svoji strani čuma, kjer, kakor verjamejo Neneti, živijo duhovi. Delitev bivališča na moški in ženski del je stroga do te mere, da če ženska pomotoma stopi čez moške predmete, je treba izvesti obred čiščenja z dimom. V skodelico z ogljem se doda koščke bobrove kože, posamezen predmet pa se nato ponese čez dim. Samo na ta način lahko ženska v neneški kulturi popravi svojo napako.

Odnos do bogov je v neneški kulturi zelo demokratičen. Zanje sta »človek in bog – dve osebi enega in istega dialoga. Neneti se s svojimi bogovi celo šalijo,« pravi Golovjev.

Čeprav nekatera udobja civilizacije tem ljudem niso tuja in imajo mnogi v svojih tradicionalnih bivališčih mobilne telefone in celo motorne sani, so Neneti v osnovi ohranili življenjski slog svojih prednikov vse do danes. Kot nekdaj se tudi danes še vedno ukvarjajo z vzrejo jelenov in ribolovom.

Eskimi

Na svetu živi okoli 150.000 Eskimov, a na ozemlju Rusije jih je ostalo vsega 1.738, ki naseljujejo obalo Čukotke. Tam lovijo mrože in občasno obiskujejo svoje sorodnike v Ameriki.

Eskimom, ki živijo v Rusiji, pravijo sibirski ali azijski Eskimi in so bližnji sorodniki teh, ki živijo v Združenih državah.

»Otok Sv. Lovrenca na Aljaski leži 60 km od Čukotskega polotoka. Ruski in ameriški Eskimi so si v sorodu in so pred hladno vojno vzdrževali tesne stike. Arheologi v starih eskimskih naseljih včasih najdejo tudi steklenice ameriškega viskija. Pred nastopom sovjetske oblasti v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so Eskimi od evropskih jezikov govorili angleško in ne rusko,« razlaga Dmitrij Oparin, etnolog in predavatelj z Moskovske državne univerze.

Eskimi, ki so živeli na Čukotki, so bili dolgo časa izolirani pred vplivom ruskega prebivalstva. »Ruski vpliv na Čukotki je postal opazen šele s prihodom sovjetskih oblasti v tridesetih letih. Pred revolucijo je bil tam ameriški vpliv. Odrasli Eskimi so govorili angleško in delali na ameriških kitolovkah. Mnogi so obiskovali mesta na zahodni ameriški obali in posedovali zahodno blago: alkohol, žvečilke, obleko in okraske,« pravi Oparin.

Glavna tradicionalna dejavnost Eskimov je lov na morske živali. Eskimi se zbirajo v skupine od 3 do 12 lovcev in nato odidejo na lov.

»Oni nikoli niso prenehali z lovom. Po vaseh imamo skupine lovcev, ki lovijo mrože, kite, tjulnje, brkate tjulnje in lisice. So odlični in izkušeni lovci. Te veščine se prenašajo naprej iz generacije v generacijo,« pravi Oparin.

Mnogi menijo, da Eskimi živijo v iglujih, a sodobni pripadniki te narodnosti v Rusiji živijo pretežno v navadnih izbah – ruskih lesenih kočah. Kljub temu še naprej ohranjajo verovanje v duhove in prakticirajo šamanske obrede.

Še zanimiv podatek: Čukotski staroselci za obisk Aljaske ne potrebujejo ameriške vize. Po posebnem dogovoru med ZDA in Rusijo namreč za staroselce, ki pogosto prehajajo mejo, velja brezvizni režim.

Nanajci

Vzdolž reke Amur in njenih pritokov v Habarovskem kraju živi maloštevilno staroselsko ljudstvo Nanajci.

Po lastni legendi naj bi bili Nanajci potomci sibirskega tigra in hčerke prvega človeškega para na Zemlji. Obstaja tudi druga verzija, da so prišli v Rusijo iz Kitajske, vendar strokovnjaki pravijo, da je etnogeneza tega naroda bolj kompleksna.

Nanajci častijo boga sonca in verjamejo v duhove prednikov.

Moški se ukvarjajo z lovom in ribolovom, ženske pa z rokodelstvom: obdelujejo ribjo kožo in šivajo.

Nanajci živijo v tesnem stiku z naravo, njihova vera v duhove pa je zelo močna.

»Poglavar družine pred posekom drevesa dolgo časa stoji pred njim in ga v tišini nagovori: ’’Nanesel ti bom bolečino, a živelo boš naprej v drugi hipostazi. Zgradil bom čoln, da bom z njim prevažal družino. Ti pa mi prosim odpusti in dovoli, da te posekam, kajti to moram storiti.’’ Nato posluša oz. išče znake odgovora. Če zapoje ptica, je to dober znak in pomeni, da se drevo strinja,« razlaga Jevdokija Gajer, doktorica zgodovine in predstavnica nanajskega ljudstva.

Nanajsko deklico je možno zaročiti že v zgodnjem otroštvu pri šestih ali sedmih letih ali celo prej. »Če se nekomu rodi hči, sosedu ali prijatelju pa sin, potem se starši že dogovarjajo o bodoči poroki, ko bosta otroka zrasla,« razlaga Gajer.

Ko pride dan svatbe, mlado nevesto oblečejo v svileno haljo, material za obleko pa pripeljejo iz sosednje Kitajske, kjer živijo sorodniki Nanajcev, ki so se po demarkaciji sovjetsko-kitajske meje vzdolž reke Amur znašli na drugi strani.

Podobno kot staroselci na Čukotki tudi prebivalci obmejnih območij s Kitajsko za prehod meje ne potrebujejo vize, ampak pridobijo dovoljenje kar na carinski postaji, vendar za to potrebujejo povabilo s kitajske strani.

Preberite še:

Kdo so skrivnostni Ainuji in zakaj se o njih še danes molči?