27. septembra 2019 je, po 52-dnevnem potovanju po Nepalu, Tibetu, Kitajski in celotni Rusiji, terenski avtomobil Tata Hexa dosegel svoj končni cilj - Sankt Peterburg.
"(Bilo je) neverjetno. Eden največjih trenutkov mojega življenja," se spominja Meenakshi Sai (47), izkušena voznica in popotnica, ki je vodila odpravo. "Ko smo prispeli do hotela, sem jokala in objela vso mojo ekipo. Šli smo do hotelskega bara in odprli steklenico šampanjca. Praznovali smo vso noč, saj nam naslednji dan ni bilo treba voziti! "
Skupaj z bratom in šestimi člani posadke je 6. avgusta zapustila mesto Coimbatore in se odpravila na pustolovščino skozi Nepal, čez Tibet in preko celinske Kitajske, kjer je potovanje nadaljevala po trans-sibirski avtocesti - od Vladivostoka do Sankt Peterburga.
To ni bilo prvo dolgo potovanje za njo. Leta 2017 je v 72 dneh prevozila 26.800 km od Coimbatoreja do Londona, po potovanju po Rusiji pa namerava v prihodnjih letih osvojiti vse glavne avtoceste na svetu.
Sestrična Naraina Karthikeyana, prvega indijskega voznika Formule 1, Meenakshi vozi že od svojega 15. leta. Njena družina se ukvarja s tekstilno industrijo in izdeluje bombažno prejo. Hkrati pa je tudi lastnica letovišča v mestu Dindigul, v indijski državi Tamil Nadu.
"Do zdaj sem že potovala v 70 držav in kamor koli gremo, ponavadi za ogled zmeraj najamemo avtomobile," pravi. "Moja družina in prijatelji so mi bili vedno v veliko podporo in niso bili preveč presenečeni, ko sem jim povedala za to potovanje (v Sankt Peterburg)."
Po besedah Meenakshi, je trajalo približno tri mesece, da so uredili vse dokumente in našli primerne namestitve za ekipo na poti. Ekspedicijo je podprl tudi največji proizvajalec avtomobilov v Indiji, podjetje Tata Motors, in popotnikom ponudil dva avtomobila.
Meenakshi ni vozila sama. S svojo ekipo (štirje moški in štiri ženske) so se izmenjavali na vrsti za vožnjo. Vendar kljub temu ni bilo lahko. "Najtežja je bila pot od Katmanduja do Tibeta. Tukaj ni bilo nobenih cest in nismo imeli štirikolesnega pogona. Naši avtomobili so bili na dvokolesni pogon in nekega dne smo potrebovali 8 ur, da smo prevozili 35 km. Premikali smo se dobesedno po polžje, " razlaga.
Ruski del poti se ni izkazal za nič manj zapletenega. "Težko smo vozili po trans-sibirski avtocesti zaradi enojnega vozišča, prehitevanje pa je bilo težko, ker so bili naši avtomobili z volanom na desni strani," se spominja Meenakshi.
Ekipa je imela tudi nekaj resnih težav z gorivom v Ufi, a so jim uspeli pomagati domačini iz tovarne tovornjakov Scania. "Po 8 urah dela na našem avtomobilu niso hoteli vzeti nobenega denarja za svoje delo. Bili so zelo prijazni ljudje in nam veliko pomagali," pravi. Ključna stvar pri takšnih dolgih potovanjih je načrtovanje dobrega postanka in varne vožnje, dodaja.
Ekipa Meenakshi je potrebovala 24 dni, da je prevozila razdaljo od Vladivostoka do Sankt Peterburga. Nato so odleteli nazaj v Indijo, avtomobile pa poslali v Mumbaj.
„Rusija je lepa. To je bila moja tretja izkušnja Rusije, in druga z avtomobilom in zagotovo bi se rada vrnila," priznava Meenakshi.
„Rusija in Indija sta zaveznici in ljudje so bili do nas zelo prijazni, prijateljski in ustrežljivi. Tako Indija kot Rusija sta ponosni na svojo kulturo in dediščino in tako je tudi prav."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
