Bele noči v Sankt Peterburgu: Čarobnost, v katero so zaljubljeni celo mnogi domačini

Potovanja
ALEKSANDRA GUZJEVA
Mnogi sanjajo, da bi obiskali Peterburg v tem času, v pričakovanju nečesa čarobnega. Domačini so nam povedali, kaj oni radi počnejo v času »belih noči«.

Od sredine maja do sredine julija Sankt Peterburg dobesedno ne spi. Mrak pade samo za eno uro, večina noči pa spominja na somrak. Ta sezonski fenomen pritegne ogromno število turistov, beli noči posebno romantiko pripisujejo tudi pojava vajeni domačini.

Kaj je tako posebnega na belih nočeh? Domačini bodo poskusili pokazati s prstom, kaj bi to bilo.

Čas romance

»Bila je čudovita noč, takšna je lahko le tedaj, ko smo mladi, dragi bralec,« piše Fjodor Dostojevski v Belih nočeh, svojem najbolj (najbrž celo edinem) sentimentalnem delu. Pisatelj je v mestu na Nevi živel vrsto let in kot prvi je romantiziral ta kratkotrajni čas in opisal njegov vpliv na sanjavo nastrojene ljudi.

Protagonist Dostojevskega hodi po mestu sam, opazuje obraze in išče (raje žensko) družbo. Tako opazi dekle ob kanalu in sliši, da kriči. Opogumi se in pristopi do nje, in tako naslednjih nekaj noči preživita skupaj, v dvoje pohajkujeta po ulicah, si odkrivata svoji duši, ampak … no, saj najbrž veste, da Dostojevski ni za srečne konce. A vendar tudi iz zavozlanih rok Dostojevskega sije romantika belih noči.

Osupljivi razgledi in ljubezenske izpovedi

Peterburžanka Julija gre vsako leto v tem času ob reko Nevo na Dvornem nabrežju, poleg mosta preko Zimskega kanala. Po njenem mnenju je to idealen kraj za gledanje sončnega zahoda na rtiču Vasilijevskega otoka, ki mu sledi mogočni vzhod izza Dvornega mosta.

»Vzamem odejo in termovko s čajem, opazujem panoramo veličastnega Peterburga, poslušam pljuskanje reke in zvoke mesta. Enkrat sem pomotoma naletela na prošnjo za roko. Še vedno mislim, da je to dobro znamenje za prijetne stvari v mojem osebnem življenju,« nam pripoveduje.

Čudeži in dvižni mostovi

Nina se spominja dni, ko so se dvignili vsi mostovi v mestu in si lahko prišel na drugi konec mesta samo po kakšnem čudežu.

Povedala nam je, kako se je njena prijateljica ob treh zjutraj poskušala vrniti v svoj hostel. Šla je do policijskega vozila in kričala: »Fantje, koliko stane, da spustite mostove?« Celo odprla je vrata, se usedla na zadnji sedež in ponavljala vprašanje, s pojasnilom, da ima naslednje jutro izpit. Naenkrat se je prižgal motor in policist je odgovoril: »No, če je že nuja!«

»Avto se je sunkovito ustavil, najstrašnejša stvar pa se je naenkrat prelevila v najosupljivejšo. Z nabrežja smo se spustili na baržo. Človek za krmilom nas je dobesedno potegnil na krov za noge, medtem ko smo poslušali Olgine zahteve, kam je treba iti. Zajadrali smo po reki, ki se je zdela kot iz sanj.«

Od mraka do zore

Aleksandra priznava, da se je iz Moskve v Peterburg deloma preselila tudi zaradi belih noči. »Ne smem jih zamuditi. Celo leto čakam na ta trenutek. Samo misli na maj in junij mi pomagajo, da so tukajšnje mračne zime in bičanje jesenskega deževja še znosni,« je pripomnila.

Aleksandra se spominja, kako sta enkrat s kolegico po službi vzeli steklenico vina, se usedli ob vodi in klepetali. Tako sta padli noter, da sploh nista opazili, kako je mineval čas. Šele potem, ko sta začela klicati prestrašena moža, sta se zavedli, kako dolgo sta posedali – ura je bila že preko polnoči, a je bilo še vedno svetlo.

Vendar žal večina domačinov meni, da je romanca belih noči samo za turiste in študente. Domačinka Alla jih obožuje, a pravi, da gre dandanašnji redko na nočne sprehode, saj je odrasla in tudi svojih prijateljev ne spravi ven. »Ampak prej … Oh! Vsi smo se zbrali, s kitarami. Bilo je tako toplo in živahno, družili smo se zabavali. Ob zori so se prvi pešci zaspano vlekli v službo, mi pa smo še naprej poskakovali naokoli, utrujeni, a srečni. Mmmmm …«

Pojdimo še bolj na sever, kjer je "nočna svetloba" še bolj osupljiva:

Murmansk: Mesto, kjer sonce ne zaide kar 60 dni