Vzpon in padec edinega lesenega "nebotičnika" v Rusiji

Nikolaj Gernet/Sputnik, Legion Media
Tej razvpiti in edinstveni leseni zgradbi, ki se je skoraj uvrstila v Guinnessovo knjigo rekordov, so včasih pravili kurnik, razbojniška hiša ali palača grofa Drakule. 13-nadstropni nebotičnik, ki ga je oblikoval, zgradil in branil pred več poskusi napadov Nikolaj Sutjagin, poslovnež in podjetnik iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, se je približno 15 let dvigal nad lesenimi obrobjem severnega ruskega mesta Arhangelsk, dokler ni prišlo do resnično tragičnega konca.

Zgodba o gradnji lesenega nebotičnika se je začela leta 1991, ko je propadla Sovjetska zveza. Nikolaj Petrovič Sutjagin, ambiciozni uslužbenec državnega gradbenega podjetja, je v Arhangelsku hitro postal uspešen poslovnež sredi velikih ekonomskih sprememb v Rusiji. Sutjagin je ustanovil na desetine podjetij, ki so se ukvarjali z gradbeništvom, proizvodnjo lesa in celo z krojaštvom.

Nekdanji sovjetski gradbenik je nato začel razvijati svoje povezave z mednarodnimi partnerji in lokalnimi oblastmi. Nastopil je trenutek, da ta samostojni poslovnež dobi stalno prebivališče, ki bi ustrezalo njegovemu novemu statusu. In tako se je Sutjagin odpovedal svoji sobi v komunalnem stanovanju in postavil temelje za tisto, kar je kmalu postalo lesen velikan v predmestju Arhangelska. Poslovnež je izbral les, ne le kot najbolj ekološki in dostopen izdelek v regiji, ampak tudi kot material, iz katerega je kasneje uspel ustvariti svoj mali imperij.

Potem ko je v začetku devetdesetih let prvič obkrožil svet, je Sutjagin poskušal poustvariti tisto, kar se mu je vtisnilo iz kapitalističnih držav, premešano z njegovim osebnim okusom in fantazijo. Posebej očaran nad gotskimi katedralami v Nemčiji in pagodami na Japonskem se je poslovnež odločil, da bo svoji dvonadstropni koči dodal nekaj sprememb in jo povišal proti nebu.

V intervjujih se je Sutjagin spominjal, da mu je vsakič, ko je dodal novo nadstropje, nekaj manjkalo do popolnosti, zato je od gradbenih delavcev zahteval, naj dodajo še več dodatnih stopnišč in stolpov. Njegov končni cilj je bil, da bi lahko videl Belo morje iz njegove hiše, ne glede na 40 km razdalje do njega.

Poleg tega je bil Sutjagin navdušen nad idejo, da bi ustvaril resnično edinstveno mesto zabave za svoje mednarodne partnerje in lokalne elite, in je uspel postaviti tudi 5-nadstropno kopalnico, ki je vključevala plesno dvorano, sobo z bazenom in nekaj zasebnih prostorov.

Ko je Sutjaginova hiša rasla, se je povečal tudi mednarodni interes zanjo. Nekaj ​​let v devetdesetih in zgodnjih 2000-ih letih je bila fantazijska zgradba resnično priljubljena, na tisoče turistov pa je svoje vodiče prosilo, naj ogledu Arhangelska dodajo nenavadno arhitekturno stvaritev. Na vrhuncu svoje priljubljenosti je bila hiša celo tik pred tem, da se pridruži Guinnessovi knjigi rekordov kot najvišja lesena stavba na svetu.

Sosedje nebotičnika pa so imeli precej drugačen pogled na to. Velikokrat so se pritoževali o požarni nevarnosti stavbe, ki je ogrožala celotno leseno soseščino, in o neprijetnih škripajočih zvokih, ko je pihal veter, ki so ga spremljali občasni padci lesenih desk ali ploščic na sosednja dvorišča.

Takoj, ko so na oblast prišle nove lokalne oblasti, so pritožbe glede nebotičnika končno naletele na odziv. Nova vlada je stavbo zasegla in sprožila sodni proces zoper Sutjagina, v katerem so izpostavili dejstvo, da je njegova hiša prekršila vse možne predpise, med drugim predvsem tistega, ki zasebnim lastnikom prepoveduje postavljati stavbe, višje od dveh nadstropij, ne da bi za to pridobile uradno dovoljenje oblasti. Ker se je gradnja nebotičnika odvijala pod posrednim pokroviteljstvom permisivne vlade iz devetdesetih, se je izkazalo, da stavba nima nobenega arhitekturnega načrta ali pravnih lastniških dokumentov, ki bi dokazali njeno legitimnost.

Začelo se je mračno obdobje za projekt Sutjagina. Poleg tega, da je bil obtožen zaradi njegovega lesenega velikana, je bil obsojen na dve leti zapora zaradi obtožbe izsiljevanja. Po izpustitvi je Sutjagin še naprej vztrajal pri gradnji svoje hiše, pri čemer je ignoriral sodni postopek proti nebotičniku, kateremu so bili resnično šteti dnevi.

Tako je Sutjagin v vseh letih sodnega procesa dodal poenostavljeno streho na obeh straneh stavbe nad drugim nadstropjem, da bi se tako izognil pravnim obtožbam in pri tem trdil, da je vse, kar se dviga nad streho, samo dekorativni dodatek.

Kljub temu je sodišče leta 2008 sprejelo odločitev, da je treba ta arhitekturni simbol Arhangelska iz devetdesetih porušiti, ker nima nobenih pravnih ali logičnih podlag. Nebotičnik je bil ob koncu svojega "življenja" visok 44 metrov. Stavbo so zrušili do četrtega nadstropja in takšna je tudi ostala, dokler ni leta 2012 prišlo do požara v 5-nadstropni kopalnici, ki je zajela ostanke Sutjaginovih sanj.

Vendar se nekdanji podjetnik in poslovnež Sutjagin še vedno ni odrekel svojemu cilju: še vedno se trudi pridobiti odškodnino za uničenje svoje edinstvene hiše in zgraditi nov simbol svojih prizadevanj in sanj. Toda zaenkrat lahko ta edini primer fantazijske arhitekture najdemo le na fotografijah ali razglednicah z napisom "Arhangelsk, ki ga ne boste videli".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke