Potovanje od Moskve do Vladivostoka s tovornim vlakom

Russia Beyond, Dmitrij Šilje
Mladi umetnik iz Moskve Dmitrij Šilje tekom celotnega svojega 9.259-kilometrskega potovanja nikoli ni plačal vozovnice, njegova edina sopotnika pa sta bila nahrbtnik in fotoaparat.

»Na neki točki sem se med hudim nalivom peljal v odprtem tovornem vagonu, polnem premoga. Ležal sem neposredno pod 27.000-voltnem kablu in v resni nevarnosti, da me scvre,« pravi Dmitrij.

No, na srečo zanj (in za ta prispevek), ga ni. Dmitrij je v tovornih vlakih uspešno premagal vso dolžino poti od Moskve do Vladivostoka.

Ob potovanju po transsibirski železnici, ki ga romantizirajo tako domačini kot turisti, navadno pomislimo na dolge globoke pogovore s sopotniki, čaj v skodelicah s starinskimi podstavki in neskončno pokrajino, ki beži mimo okna. V Dmitrijevem primeru pa je bilo potovanje prava vzdržljivostna preizkušnja – jedel je hrano iz konzerve, v odprtih tovornih vagonih ob spremenljivem vremenu premagoval dolge odseke in se skrival pred policijo. Zaradi vsega tega je bilo potovanje seveda precej bolj zanimivo.

Od avtoštopa do jezdenja tovornih vlakov

Daljni vzhod je bil Dmitriju, kakor tudi mnogim prebivalcem osrednje Rusije, dolgo časa nedosegljiv. In to kljub temu, da je že štopal po vsem ruskem jugu in delu severa. Med temi potovanji je Dima spoznaval ljudi, ki so štopali do Vladivostoka in to ga je navdahnilo za nov podvig: »Spoznal sem, da nič ni nemogoče,« pravi.

A štopati se mu več ni dalo, hotel je poskusiti nekaj novega. »Želel sem se preizkusiti. In tako mi je v glavo prišla ideja o vožnji s tovornimi vlaki od Moskve do Vladivostoka,« se spominja.

Preden je zlezel v vagon, ga je Dima previdno in celostno preučil in postavil lastna varnostna pravila. Poudarja, da gre za zelo nevaren način transporta, ki ga nikakor ne priporoča navadnim popotnikom.
»Prvič me je za vožnjo s tovornim vlakom navdušila knjiga Jacka Londona Pot. Gre za odlične spomine, polne neverjetnih podrobnosti iz avtorjevega življenja. Preden je postal pisatelj, je preprosto taval po Združenih državah in večino poti premagal v tovornem vlaku. Po nekem naključju tudi jaz obožujem vlake. V otroštvu sem celo sanjal o tem, da bi postal strojevodja,« pravi.

Potovanje med pandemijo

Dmitrijevo veliko potovanje se je začelo maja 2020, ko so bile še vedno v veljavi omejitve zaradi koronavirusa. Večina potniškega prometa je bila začasno ukinjenega, v regijah je veljala karantena. Tovorni vlaki pa so še naprej nemoteno vozili.

Tovrstni način potovanja seveda ni ravno legalen. V Irkutsku so Dmitrija zadržali policaji, potem ko ga je opazil nek železniški delavec. A odnesel jo je le z globo, nakar so ga izpustili.

Niti enkrat na svoji poti se ni soočil z agresijo s strani kogarkoli – delno tudi zato, ker je stik z drugimi ljudmi med vožnjo s tovornim vlakom resnično omejen.

»Celo jaz kot samotar sem si silno želel človeškega stika, zmeraj ko sem sestopil z vlaka,« prizna. Za razliko od štopanja v tovornem vagonu nimaš s kom govoriti. In kadar ni bil na poti, je včasih moral čakati po več dni sam v šotoru, da se je mimo pripeljal primerni vlak za nadaljevanje poti.

Ekonomski razred

Po lastnih besedah je tekom svojega dvomesečnega potovanja zapravil okoli 15.000 rubljev (okoli 168 evrov). En mesec se je prevažal naokoli, preostali čas pa je preživel v mestih in vaseh, kjer je bival večinoma v šotorih. V velikih mestih je najemal sobe v hostlih.

Hrano je najprej nosil s sabo, nato pa jo začel kupovati na poti, v glavnem že pripravljeno. Med potjo je zaslužil tudi nekaj denarja kot svobodni umetnik s prodajo svojih izdelkov.

Dima pravi, da med potjo nikoli ni zbolel, čeprav je bil kot otrok bolehen, niti se ni počutil osamljenega. Pravi, da mu je potovanje pomagalo, da je Rusijo še bolje spoznal.

»Res je bila kul izkušnja, a vse ima svoje meje. Nespametno se je obesiti samo na eno stvar. To sem naredil, da preverim svojo vzdržljivost, pridobim nekaj edinstvenih izkušenj in pobegnem pred ustvarjalno stagnacijo. In uspelo mi je. Zdaj pa je čas, da grem naprej in poskusim nekaj novega – kot na primer tovorna letala,« se pošali v smehu.

Po dobrih dveh mesecih je Dmitrij avgusta 2020 prispel v Vladivostok. Med potjo je bolj malo slikal, če ne štejemo njegovih »podpisov« z ogljem na vagonih. Njegov ustvarjalni »reset« je obrodil sadove, saj je, kot pravi, dobil številne nove ideje, vključno z literarnimi.

»Menim, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju prepotovati svojo domovino. Da ne omenjam drugih krajev po vsem svetu. Potovanje ti pomaga razviti bolj celosten pogled na svet,« zaključi Dima.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke