Vse, kar morate vedeti o ruskih obmejnih conah

Ko sem se zapeljal čez Vladikavkaz, me je prijelo navdušeno pričakovanje. To je bilo moje prvo potovanje po Severnem Kavkazu; z avtoštopom sem se namenil do Gruzije. Cesta se je zarezala skozi nizko rečno dolino. Moji vozniki so se hoteli šaliti, vendar še nisem znal dovolj dobro rusko, da bi jih razumel. Gore so metale globoko zeleno senco.

Nato nas je ustavil uniformiran moški in vprašal za potne liste. Ko je videl moje tuje dokumente, me je vprašal, kam sem namenjen?

»V Gruzijo,« sem rekel, v upanju, da ne bo nobenih težav.

»Se boste ustavljali na poti?«

»Ne, zakaj?«

»To je obmejna cona.«

Cona

Takole je izgledala meja v Kaliningrajski regiji med Rusijo in Poljsko leta 1993.

Genadij Hameljanin/TASS

Ne, ne govorimo o nadrealistični Coni iz Stalkerja. Govorimo o obmejnih conah – ostalini zapletene preteklosti. Gibanje znotraj Sovjetske zveze je bilo pod nadzorom. Državljani so imeli notranje potne liste in veljal je registracijski režim, ki je nalagal bivanje v določenih mestih ali regijah. Potovanje v tujino je bilo desetletja močno regulirano, območja v bližini meja pa so bila pod strogim nadzorom. Za vstop vanje ste morali zaprositi za prepustnico od KGB (danes od FSB) in čakati na potrditev.

Prva obmejna cona na meji med Poljsko in baltskimi republikami (takrat del ZSSR) se je zajedala od 7,5 pa vse do 90 kilometrov v notranjost države, s čimer je bilo omejeno gibanje na ogromnem območju. Te regulative so se razširile še na ostale sovjetske meje, ko pa je ZSSR razpadla, se je pojavilo vprašanje, kako ustvariti nova obmejna območja, ki bodo smiselna za novoustanovljeno Rusko federacijo.

Leta 1993 je bil sprejet nov zakon, ki je omejil širino teh con na 5 km od meje, v posameznih regijah pa jih je FSB v sodelovanju z lokalnimi oblastmi nekoliko razširil za pokrivanje večjih razdalj. V mnogih primerih so tujcem brez dovolilnice nedosegljiva cela okrožja. 5-kilometrska cona še zmeraj obstaja in zanjo celo ruski državljani potrebujejo dovolilnico za vstop.

Ko me ustavi obmejna policija na moji poti skozi 5-kilometrski pas, me navadno vprašajo, če bom prečkal mejo. Sem iz Kanade in tujci, kakršen sem jaz, ne potrebujejo dovolilnice za izstop iz Rusije, vendar vas lahko zavrnejo, če obstaja indic, da potujete po obmejni coni zgolj za turistične namene.

Ampak ali ta stroga pravila veljajo v vseh regijah? Obstajajo kakšne razlike med kraji, kjer je mnogo obmejnega prometa? In kako je tam, kjer so znotraj con cela mesta (ali znameniti turistični kraji)?

Odgovor je: »Odvisno.«

Neskladnosti

Mnogo potujem po Rusiji, in ko me ljudje vprašajo o mojih izkušnjah z obmejnimi conami, se še posebej spomnim na tri kraje.

Most čez reko Narvo in trdnjava Ivangorod na meji med Rusijo in Estonijo

Legion Media

Prvi je Ivangorod na rusko-estonski meji. Je kraj, na poti iz Sankt Peterburga, kjer živim, v Estonijo, ki je v Evropski uniji. Ivangorod je majhno mestece z okoli 11.000 prebivalci in čez mejo prehaja ogromno Rusov, ki sicer živijo v Estoniji.

Mnogo ljudi prehaja čez mejo s polno zalogo najrazličnejših izdelkov, ki jih tam predajo nekomu na drugi strani in se nato vrnejo nazaj. Še več ljudi z obeh strani meje si tja hodi ogledovat znamenito trdnjavo. Tujce včasih ustavijo in vprašajo, ali imajo namen prečkati mejo, pogosto pa sploh nihče nič ne sprašuje.

Obmejna točka v kraju Hušet na meji z Gruzijo

Magomed Alijev/Sputnik

Druga cona je na Kavkazu, gorski verigi, ki tvori naravno mejo med Rusijo in Gruzijo ter deli regijo na Severni in Južni Kavkaz. To pomeni, da so nekateri najlepši kraji, tisti najbližje gorskim vrhovom, dobesedno sredi meje. Ker je prečkanje v Gruzijo (ali Azerbajdžan, če ste v Dagestanu) neverjetno zahtevno brez primerne gorske opreme, se pravilo 5 kilometrov tukaj manj strogo izvaja.

Če se ne bi, bi se tujci težko povzpeli na goro Elbrus, najvišji vrh v Evropi (in pomemben vir zaslužka za domačine), saj cesta do gore poteka znotraj petkilometrskega pasu. Na nekaterih drugih, lažje prehodnih prelazih, pa bodo od vas zahtevali, da pokažete prepustnico oz. da si jo uredite v kateri od regionalnih prestolnic, kot je npr. Vladikavkaz.

Patrulja obmejnih enot na Altaju blizu vasi Ust-Koksa in meje s Kazahstanom

Jevgenij Jepančincev/Sputnik

Tretja cona je na Altaju. Tja sem šel na pohod letos poleti, saj je bil to eden redkih odprtih (in varnih) krajev med pandemijo covida-19. Skrenil sem s poti, da bi videl Beluho, eno od najvišjih gora Sibirije. Tudi Beluha se sicer nahaja v petkilometrskem obmejnem pasu, a jaz se nisem imel namena podati tako blizu. Kljub temu me je, ko sem bil oddaljen še več ur, ustavila obmejna policija. Rekli so mi, da sem že vstopil v obmejno cono in da se morem zglasiti v bližnji pisarni FSB v Ust-Koksi na pogovoru. Najbližja meja s Kazahstanom na zahodu je bila oddaljena več kot 50 kilometrov.

Kakor sem kasneje izvedel, zaradi kazahstansko-kitajsko-mongolske tromeje v regiji velja poseben režim, kjer celotno okrožje Ust-Koksa velja za obmejno cono. Nikjer ni bilo nobenih znakov in prva oseba, od katere sem to izvedel, je bil policaj, ki me je napotil na pogovor k FSB-ju.

Kaj lahko storijo popotniki

Mejni prehod za pešce Narva-2 na estonsko-ruski meji

Sergej Stepanov/Sputnik

Z veseljem lahko rečem, da sem preživel intervju z FSB-jem in iz pisarne stopil z nekaj novimi dognanji.

Verjetno najbolj zoprna ugotovitev za popotnike je prvič ta, da ne obstaja osrednjega vira, kjer bi se lahko podučili o tem, kakšna pravila veljajo v posameznih obmejnih conah. In tudi če bi tak vir obstajal, se pravila ne izvajajo dosledno. Ponekod boste dobili le malo namigov, da se približujete obmejni coni, dokler se ne boste kar naenkrat znašli v njej, zato se boste morali pred odhodom na območja blizu meje, predhodno sami pozanimati o lokalnih specifikah.

Josh Nadeau

Drugič, imejte v mislih, da je nekje omejeno območje široko 5 kilometrov, drugje pa pod obmejno cono spadajo celotna okrožja oz. rajoni. To načeloma ni problem v evropskem delu Rusije, kjer so rajoni navadno majhni, na Uralu in na Daljnem vzhodu pa so lahko večji celo od nekaterih evropskih držav. Preden se odpravite od doma, zato preverite, ali se katerikoli kraj, ki ga nameravate obiskati, nahaja znotraj obmejnega rajona in se pozanimajte o lokalnih pravilih.

Josh Nadeau

Tretjič, stopite do turističnih agencij, ki so specializirane za kraje, ki jih nameravate obiskati. Obmejne prepustnice lahko sicer tudi sami pridobite v lokalnih FSB-jevih izpostavah (najprej jih pokličite po telefonu), a to priporočamo le tistim s potovalnimi izkušnjami in tekočim znanjem ruščine, sicer vam znajo postopki povzročiti pravi glavobol. Turistične agencije gojijo že dolge odnose z obmejnimi patruljami in vam lahko (za doplačilo seveda) uredijo prepustnico za kratek čas.

A vse te prepreke naj vas ne ustavijo – nekateri najbolj kul kraji v Rusiji se nahajajo prav ob meji in s ščepcem sreče in predpripravami boste imeli vse, kar je potrebno za raziskovanje!

Preberite še:

Objavljen je seznam kontrolnih točk za vstop v Rusijo z elektronsko vizo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.