MURMANSK: Naš vodič po velikem ruskem belem severu! (s posnetki)

Nekatere države so namenjene sprehajanju s sandali po plaži, Rusija pa je kot nalašč za avanture in za to, da stopite iz svoje cone udobja. Če preferirate polni penzion, kjer se vam ne bo treba pogovarjati z domačini ali zapuščati hotela, potem Rusija zagotovo ni za vas.

Ob zavedanju zgornjega sem se odločil, da je tudi zame napočil čas, da si ogledam severni sij, kar je v Rusiji postalo že pravi potovalni trend. Zakaj bi si ga želel ogledati? Kot prvo, ker ga še nikoli nisem videl, in to je zame dovoljšen razlog, kot drugo pa zato, ker sem predvideval, da bom lahko ujel par odličnih pustolovskih zimskih kadrov Murmanske regije. Vedel sem, da bodo posnetki eksotični in vznemirljivi vsakomur, ki živi v krajih, kjer sneženje navadno pride na naslovnice lokalnih novic.

In tako vam prinašam zgodbo o našem iskanju severnega sija, s katero sem želel dokazati, da pustolovske počitnice v Arktiki niso tako nora zamisel, kot se zdi na prvi pogled

To je pot, po kateri smo se odpravili – gre za normalne ceste v normalnih vozilih.

Naj se velika ledena avantura prične!

Vsakršno potovanje po tej regiji se začne v samem Murmansku, saj sta tukaj glavni kolodvor in glavno letališče regije. Murmansk je mesto, ki leži globoko znotraj severnega tečajnika in je precej bližje finski in norveški meji od kateregakoli drugega ruskega mesta. Znano je kot pristaniško mesto, ki na jug pošilja odlično morsko hrano, še posebej v Moskvo. Med hladno vojno so se tukaj "potuhnile" številne podmornice, ko niso bile na patrulji, danes pa je glavni zaščitnik Murmanska ogromen spomenik Aljoša, ki bdi nad mestom.

Čeprav lahko precej več izvemo o Kursku, Stalingradu in Berlinu, so se na ruskem severu med drugo svetovno vojno odvijali mnogi intenzivni boji. Nemci so skušali presenetiti Sovjete z napadi s severa, ki pa so se na koncu pretvorili v dolgo pat pozicijo in Murmansk je zdržal. Ta spomenik ni samo ogromen, ampak ponuja verjetno tudi najboljši razgled in vam omogoči, da vidite celotno mesto, še posebej slavno pristanišče. In bodite brez skrbi – nihče nas ni obtožil vohunjenja, ko smo v zrak pognali naš dron!

S platforme, kjer stoji Aljoša, smo lahko videli našo naslednjo destinacijo – ledolomilec Lenin, ki je bil prva tovrstna ladja na jedrski pogon. Danes je plavajoči muzej, za vedno privezan v pristanu in brez omembe vrednih radioaktivnih materialov na krovu. Kljub temu se nam je ob pogledu na vsa ta originalna stikala, številčnice, pohištvo in dizajn zazdelo, da smo se pomaknili nazaj v čas Sovjetske zveze. Človek si težko predstavlja, da bi preživel cele mesece z majhno posadko na ogromni ladji, ki se ziba v arktičnih vodah. To je morala biti milo rečeno izjemno naporna služba!

Osebno sem velik zagovornik dveh stališč: 1) Rusija je tudi pozimi odličen kraj za pustolovščine in 2) puške so super hobi in zato, da uničite nekaj tarč, pride prav vsak izgovor, nenazadnje sem Američan … Orožarski zakoni v Rusiji so nekoliko nejasno napisani, zato večina strelišč v Moskvi ne sprejema tujcev. Tukaj v Murmansku pa so gostje s tujimi potnimi listi dobrodošli! Povrhu vsega pa je bilo zunaj zares mrzlo, zato sem si zaželel malo ogreti z vročo kovino v rokah.

Timova opomba: Ne glede na to, kar vam prodajajo spletni memi, si v Rusiji smete lastiti orožje in na voljo je mnogo strelišč po vsej državi, ki vas bodo sprejela z odprtimi rokami. Glede na to, kako je spisana zakonodaja, so najpogostejši tip pušk, ki se tukaj proda, jurišne šibrovke. Zabavno!

Naša naslednja postojanka je bilo prizorišče snemanja filma Leviatan, znano tudi kot vas Teriberka. Omenjeni film Rusije ni prikazal v najboljši luči in je tako od vsepovsod pritegnil radovedne turiste, ki so se na lastne oči želeli prepričati, ali so stvari res tako grozne, kot jih predstavlja film. Na srečo je Teriberka zares prijetna ribiška vasica z veliko duše in morske hrane.

K sebi me je poklicala srhljiva zapuščena šola, ključavnica na vhodu pa je bila tako ali tako zlomljena, zato sem se odločil, da izkusim malo sovjetske arheologije. Ob sprehodu skozi te temne plesnive hodnike se mi je zazdelo, da sem v neki vzporedni resničnosti v slogu grozljivke Silent Hill. Vsak trenutek se bodo vdrla tla ali pa se bodo od nekod pojavile pošasti! Presenetilo me je, koliko stvari dejansko še vedno leži naokoli, kljub temu, da je ta kraj postal priljubljena past za turiste (včasih dobesedno, saj lahko padete po polomljenih stopnicah). Pojem "nezemeljsko" navadno ne bi povezovali s svojim dopustom, a z Murmansko regijo ga zagotovo lahko!

Nekako smo na poti do ledenega slapu, o katerem pišejo potovalni blogerji, pomotoma zašli na pokopališče ladij. Razpadajoče ladje so bile vsekakor depresivne na pogled. Če pomislite na ves napor in material, ki je bil vložen v gradnjo dokaj velikega lesenega čolna, je bilo resnično žalostno videti, kako propada, namesto, da bi ga nekdo obnovil.

Opevani slap je na srečo izpolnil naša pričakovanja. Pogled na deročo vodo, ki teče pod debelim ledenim pokrovom, je bila zame enkratna izkušnja. In kako smo se nahodili, da smo prišli tja! To je bila kar konkretna bitka po hribu navzgor in na srečo smo prišli tja sredi dneva – ponoči bi se lahko stvari slabo odvile.

Timova opomba: Če ste opazili, smo posneli nekaj kadrov našega avta, kako se pelje po plaži; to je bilo seveda v nasprotju s pravili najema. Na srečo niso opazili vsega peska v menjalniku. Če bi radi videli posledice tega tveganega početja, potem si oglejte naš 4K posnetek Murmanska in okolice, posnetega z dronom!

Naš glavni cilj je še naprej bil ogled severnega sija, zato se je zdelo najbolje, da ostanemo v Aurora Village Dome hotelu, ki naj bi vam omogočal opazovanje nočnega neba iz udobja zasebne sobe. Vsaka od teh sob je delovala kot nekakšna igralna kocka z dvajsetimi ploskvami z odrezanim dnom. Imeli smo nekaj zasebnosti, a streha je dejansko popolnoma prozorna, razen tam, kjer se stikajo trikotni stekleni paneli. Na voljo smo imeli tudi majhen kamin in prostor za spanje za načeloma štiri ljudi. A v naši ekipi smo bili štirje obilni fantje, od katerih eden grozno smrči, zato je bilo vse skupaj malo utesnjeno. Zlahka sem si zamislil, da bi takšno sobo lahko najel kak mlad par, a za nas, iskreno povedano, to ni bilo to. A morda tudi nismo bili idealni turisti.

Na žalost iz hotela nismo videli nobenega severnega sija. Škoda. Ubiranje "lažjega načina" se redko sklada z "ruskim načinom". A rešitev ni bila preveč zapletena. Mesto Kirovsk je daleč stran od temnih voda ob obali, zato je vreme tam precej manj oblačno. Če je kje obstajala možnost, da vidimo auroro, potem nas je čakala prav tam.

Kirovsk nam je ponudil vpogled v preprosto življenje sovjetskega mesteca- Ženske s težavo potiskajo otroške vozičke, otroci pa se igrajo v snegu med petnadstropnimi sivimi stanovanjskimi bloki. Izven Moskve velike trgovske verige praktično ne obstajajo in Kirovsk je bil namesto tega poln nenavadnih majhnih prodajaln v starem sovjetskem slogu, kjer ima vsak oddelek svojo lastno blagajničarko, in če je ta slučajno na čik pavzi, boste morali pač počakati ...

Mestu Kirovsk se moram zahvaliti, saj ko smo šli ponoči ven, se ulegli v sneg in usmerili kamero v nebo ... smo končno zagledali severni sij! Misija je bila opravljena. Težko je opisati, kako izgleda v resničnem življenju, a dajmo reči "čarobno in puhasto". Najpomembneje pa je to, da severni sij predstavlja pomemben del tukajšnje kulture - ponosno (in obenem abstraktno) je upodobljen na grbu Murmanske regije. Pripotovati sem in ne videti severnega sija, bi bilo skoraj takšna žalite v za domačine, kot če bi šli v Tokijo in namenoma spregledali goro Fudži.

Naslednja priljubljena destinacija za aktivno preživljanje časa v naravi je Hibinsko gorovje. Tukaj v tem odročnem mrzlem okolju naj bi trenirali olimpijci za zimske olimpijske igre. No, jaz nisem opazil ničesar posebej "olimpijskega", smo pa bili deležni čudovitih razgledov, ki bi si jih brez pomisleka lahko nastavili za ozadje na osebnem računalniku.

Timova opomba: Med uživanjem v prizorih Hibinskega gorovja smo obtičali – in to mislim dobesedno, resnično smo obtičali v snegu.

Po polurnem boju z avtomobilom smo se tako obrnili nazaj proti Kirovsku, da bi posneli še nekaj lepe mestne arhitekture, ki smo jo prej spustili. Zakaj pa ne!

Nedaleč od Kirovskega je Laponski kulturni center, ki vam omogoča, da se spoznate z domorodno kulturo, ki je v teh krajih prevladovala pred prihodom Rusov. Med tujimi turisti je ta kraj očitno zelo priljubljen. Vasica je res prisrčna, upravljajo pa jo Laponci sami, a najpomembneje za nas – bilo je mnogo huskyjev in losov, ki smo jih lahko božali.

Res je bilo izjemno prisrčno in definitivno vredno obiska. Poleg tega sem dobil priložnost igrati laponski narodni šport skupaj s kitajskimi turisti. Ta v osnovi izgleda kot nogomet na ledu z žogo iz zajčje kože. Zelo zanimivo in zelo noro. Vsaj meni je bilo všeč.

Največji izziv našega zimskega "dopustovanja" je bila odprava na rob sveta!

Morda ste do zdaj dobili občutek, da smo se mnogo vozili naokoli in mnogo doživeli, kar je tudi res. A ostala nam je še ena ključna lokacija. Naša največja in najbolj nora ideja za potovanje po Murmanski regiji je bila odprava na rob sveta, na najsevernejšo točko evropske Rusije, in ta podvig posneti. To bi lahko šteli med te "izzive", ki so dandanes tako priljubljeni med youtuberji. Triurna vožnja od letališča do kontrolne točke Titovka je bila lahka in udobna, potem pa je temu kmalu prišel konec … Preko turistične agencije, ki je specializirana za tovrstne nore aktivnosti v naravi, smo najeli lokalne voznike. Na srečo so imeli na voljo predelana lastna vozila, saj običajna Lada nikoli ne bi zmogla te poti. Vprašali boste, zakaj dva avta? Zato, da imaš v primeru, če se eden pokvari, na voljo rezervnega. Ampak morda pa kdo želi svojemu potovanju dodati malo akcije ...

Cesta je kmalu postala precej bolj razrita, okolica pa hladnejša. Prva zanimivost, ki smo jo zagledali, je bil most iz druge svetovne vojne, ki so ga zgradili Nemci in je nekako še danes v uporabi. Temu je sledilo več ur vožnje po brutalnih cestah, snegu in črnih vodah. Sčasoma pa se je te nezemeljska pokrajina odprla in resnično se nam je zazdelo, kako da smo na drugem planetu.

Timova opomba: Če se boste kdaj podali na takšno potovanje, bodi zelo previdni tudi med hojo, saj so pod snegom skriti globoki vodni bazeni. Pot pred vami morda izgleda popolnona ravna in bela, nato pa se vi ali vaše vozilo nenadoma pogreznete v pol metra globoko rjasto rjavo vodo.

Ena stvar, ki je res nisem pričakoval, je bila ta, da bom dobil priložnost raziskovati zapuščeno vojaško naselje, ki je v času hladne vojne gostilo na tisoče vojakov. Srhljivo se je bilo sprehajati skozi te razpadajoče zgradbe, ki so bile nekoč polne življenje in kjer so stanovale cele družine. Nekoliko apokaliptičen priokus zna ravno prav začiniti vaše potovanje.

Timova opomba: Ne bodite izbirčni pri malici, ki vam jo ponudijo vaši vodiči. Ajdova kaša z govedino iz konzerve je avtentična ruska vojaška izkušnja, ki jo lahko izkusite, brez da bi na vas kričal jezni narednik.

Po nekaj urah vožnje nam je končno uspelo! Prispeli smo na najsevernejši rob Rusije. Na koncu kopnega je stal žalosten star svetilnik, obkrožen s črnimi vodami. Vzeli smo si nekaj časa, spili čaj, ki se je hitro hladil, nato pa posneli, kolikor smo v zadnji dnevni svetlobi še lahko, preden smo se odpeljali proti hotelu. Da, tukaj dejansko obstaja majhen hotel, posebej za to, da poskrbi za norce, kot smo mi, ki se pripeljejo vso pot do sem. Topla hrana in postelja sta definitivno pomagali izmučenim dušam.

Pot do najsevernejšega konca Rusije je bila zelo nadležna, a ko smo končno prispeli, se je več kot izplačalo. V vsakdanjem življenju se vam zdi, da lahko zmeraj greste v poljubno smer, tudi če je blizu vas morje, veste, kaj je na drugi strani. Tukaj pa nas je popolnoma obkrožala črna voda. Ne glede na to, v katero smer neba smo se ozrli, smo vedeli, da tam ni ničesar. To je bil dobesedno konec poti – resnično zelo duhovna izkušnja.

Končno je prišel čas za topel obrok. Murmansk je hladen, če še niste opazili ...

Ko pomislite na hladne severne regije ob morju, na kakšno vrsto hrane najprej pomislite? "Surf in turf" se zdi logična opcija in seveda krompir. In v tem pogledu vas Murmanska regija s svojimi izjemnimi morskimi dobrotami res ne bo pustila ravnodušne – ob tej hrani rečne ribe iz Moskovske regije delujejo kot bio odpadki! Tudi kopenske mesne dobrote od losov in drugih štirinožnežev, ki nas Američane spominjajo na Kanado, so dobrodošla sprememba napram govedini, perutnini in svinjini, ki smo je deležni v prestolnici.

Naš pogumni režiser in avanturistični producent Miša se je resnično izkazal, tako da smo imeli priložnost posneti nekatere zares edinstvene lokale! Najprej v ribiški vasici Teriberki, kjer so bili na plošči veliki raki in ribe. Vse je delovalo kot kakšen kraljevi bife! In ne samo to, dragi prijatelji – naužili smo se celo morskih ježkov, tako svežih, da jih razprejo neposredno pred vami. Enako je bilo s pokrivačami in ostrigami, ki so prišle naravnost iz morja na krožnik. Ta majhna vasica je zadnji kraj, kjer bi pričakovali vrhunsko postrežbo, a očitno turizem raste in turisti so razvili okus za lokalno morsko hrano. Nenazadnje smo tik ob Arktičnem oceanu! Kdorkoli se je finančno opogumil do te mere, da poskusi visoko kulinariko v Teriberki, mu/ji čestitam!

Timova opomba: Čisto po naključju smo se (še zmeraj v Teriberki) zapeljali mimo "najsevernejše pivovarne" v Rusiji in, ne boste verjeli, bilo je preklemano dobro in poceni! Bili so tudi tako prijazni, da so nam pokazali, kako varijo svoje pivo in to izključno z opremo, narejeno v Rusiji. Zelo domoljubno od njih … Kaj naj rečem, vsak izgovor za pivo med dopustom pride prav, kajne?

Živali tukaj na severu so precej večje in veliko okusnejše kot moskovski golobi. Na meniju so los, severni jelen in druge vrste mesa. V Murmansku smo se ustavili pri znanem "štantu", kjer prodajajo divjačino. Bil sem zelo nestrpen, saj obožujem tovrstne lokalne specialitete, ki ti jih prodajo naravnost iz tovornjaka. To ima neko dušo, ki je v veleblagovnici ne boste začutili. A če sem iskren, nekatere stvari, ki smo jih kupili, so imele dobesedno vonj po moški garderobi! Nekatere so bile okusne, a niso imele kakšnega posebnega okusa. Tega morda ne bi priporočal popotnikom z mehkim želodcem, saj se večina hrane, ki vas spominja na izdatno uporabljeno telovadnico, ne sede najbolje v želodec. Na srečo naš režiser Miša ni imel nič proti vonju po starih spodnjicah in je vse zelo hitro pojedel izven kamere. Pravi ruski junak tale Miša ...

Od tam smo se podali v restavracijo Carskaja ohota (Carjev lov), ki ga je ustanovila neka ženska iz Moskve, ki je postala izjemno uspešna in svoj zaslužek vložila v odprtje verige restavracij v rodnem Murmansku. Njen cilj je bil pričarati sodobno variacijo lokalne kulinarike in mislim, da je zadela žebljico na glavico! Meni je bil poln eksotičnih stvari kot so npr. rahlo srnje srce, gladka rakova juha in najelitnejši krompirjev pire, kar sem ga poskusil v svojem življenju! Tukaj res dobite ves Murmansk na enem pladnju!

Nasvidenje Murmansk, lepo te je bilo spoznati!

Murmansk je bil nekoliko hladen na zunaj, a definitivno topel navznoter. Od vasi Teriberke, ki se nikoli ne preda, do visoke kulinarike sodobnega velikega Murmanska – za vse nas je to bila izkušnja, ki nam je razširila obzorja. Zdaj vam lahko iskreno povem, da sem bil na koncu sveta, in to me navdaja s srečo. To izkušnjo pa lahko izkusite tudi vi. Zakaj ne bi prišli v Rusijo in odpotovali v Murmansk? Mi smo se imeli izjemno in prepričan sem, da se boste tudi vi – samo ne kupite čudnih delov losa s prikolice! Hvala za pozornost in upam, da ste uživali v prispevku.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.