Takoj, ko je dvomotorno turbopropelersko letalo Antonov An-24, v katerem sem bil tudi sam, spomladi zvečer leta 2003 pristalo v Vladivostoku, je kabinsko osebje prosilo vse potnike, naj pripravijo potne liste za pregled pri lokalnem policistu. Čeprav je šlo za notranji let z otoka Sahalin, je letališka policija dosledno sledila protokolu, ki se je obdržal od preteklih sovjetskih dni, ko je bilo mesto zaradi sedeža pacifiške flote zaprto za tujce. V tistih časih je obstajala neka stara obsedenost s tajnostjo in varnostjo.
Ravno takrat, ko se je mesto odpiralo tujcem, se je počutilo uničeno, kljub temu da je marsikje ohranilo poseben čar. Nekateri optimistični domačini so ga z njegovimi hribi, ki ponujajo osupljive poglede na Tihi ocean, skoraj vsakodnevno meglo in tramvaji (zdaj jih večinoma ni več) s ponosom imenovali ruski "San Francisco". Da ne bo pomote; mesto je bilo v marsičem težko, čeprav je ameriški pisatelj Paul Theroux v svoji knjigi Ghost Train to the Eastern Star nekoliko pretiraval z njegovim opisom. Kot tujec v mestu v začetku 2000-ih sem bil prava črna ovca! Takrat ni bilo lahko sprejeti buljenja domačinov. Vendar sem v ducat potovanjih kasneje v 16 letih videl, kako se mesto razvija in oblikuje povsem novo identiteto.
Pogled iz zraka na zaliv Zlati rog, Vladivostok
Legion MediaVladivostok se danes zelo razlikuje od tistega iz leta 2003. Za začetek se je izboljšala njegova infrastruktura in zdaj je eno najbolj odprtih in gostoljubnih mest v državi. Mesto je bilo eno izmed prvih krajev v Rusiji, ki je ponudilo e-vizo za kratek obisk. Z velikimi spremembami, vključno z dvema novima visečima mostovoma, ki sta ponos ruskega Daljnega vzhoda, nekateri hrepenijo po dobrih starih časih, drugi pa živijo, kot da je njihov poslednji dan, a večina ljudi sprejema spremembe in življenje v Vladivostoku v svetli in bolj veseli barvi.
Vsako leto, 2. julija, ko mesto praznuje svoj dan ustanovitve, po WhatsAppu in Viberju zaokroži ne preveč resno sporočilo, ki opisuje življenje v mestu skozi lokalni pogled.
Prva točka tega posredovanega sporočila je, da ima mesto več japonskih avtomobilov kot katero koli drugo mesto v Rusiji. To ni pretiravanje. Dejansko je na obrobju mesta posebna tržnica, imenovana Zeljonka ali Zeljonij ugol ("Zeleni kot"), kjer so naprodaj različni modeli japonskih avtomobilov in džipov. Še več, ti avtomobili imajo volan na desni strani, v državi, kjer je običajno vožnja na levi strani! Sporočilo omenja, da prebivalci Vladivostoka do popolnosti poznajo svoje japonske znamke in njihove tehnične lastnosti. Toyota Landcruisers je najboljši terenci za tiste, ki se želijo odpeljati v divjino Primorja (provinca, kjer je Vladivostok). "Vse, kar imamo v mestu, je s Kitajske, le avtomobile ne; ti so iz Japonske," piše v sporočilu.
Železniška postaja Vladivostok v središču mesta
Legion MediaEdino, kar Vladivostok sovraži bolj kot doma proizvedene avtomobile, je javni prevoz. Časi ljudi, ki potujejo brez vozovnic na primestnih vlakih ali električkah, so že davno minili. Namesto tramvajskih tirnic in trolejbusov se pojavljajo širše ceste in več prometa, razmišljajo tudi o novi cesti ob morski obali! Na srečo pa mestna tirna vzpenjača ostaja priljubljena tako med navadnimi prebivalci kot tudi pri oblasteh.
"Vsi prebivalci hkrati sovražijo in obožujejo svoje podnebje," pravi poslano sporočilo. V nasprotju z drugimi deli ruskega Daljnega vzhoda v Vladivostoku ne pade veliko snežnih padavin, vendar naj vas to ne zavede, če mislite, da je podnebje blago. Tudi v najbolj vročem dnevu v mestu vas lahko oplazi vetrič, ki vam bo ohladil kosti. Zdaj pa si predstavljajte ta isti vetrič decembra! Prebivalci Vladivostoka pa vreme sprejemajo brez pritoževanja in ga skušajo dojemati v bolj šaljivi luči.
Še ena: "Lahko se sončite na plaži pod vročim soncem in vas nenadoma preseneti močan naliv in niti ne boste imeli dovolj časa, da stečete do avtomobila, ko se bo znova prikazalo sonce." Vreme je nepredvidljivo celo za ruske standarde. Moji lokalni prijatelji pa prisegajo na priljubljeni mestni tuman ("megla"). Megla lahko pokvari številne izlete z jahtami na zunanje otoke, vendar obstajajo tudi takšni, ki se zjutraj preprosto ne morejo zbuditi, če je dan jasen in sončen!
Eden najbolj znanih prebivalcev mesta je moški v zgodnjih 50-ih, ki ga vsako jutro opazijo v bližini zaliva Amur. Tudi v mrzlem zimskem dnevu sledi svojemu vsakdanjemu ritualu sončenja. Poleti se tudi kopa v zalivu. Jevgenij Moskaljov je predmet pozornosti in edinstvena turistična atrakcija, ki si je prislužil dva vzdevka: "človek v tangicah" in Lastočka ("lastovka"). V sporočilu piše: "Nek neznan moški že več kot devet let stoji na enem mestu in ne počne ničesar."
Vladivostočani imajo tudi nekaj, kar lahko tujci smatrajo za čuden odnos do morja. Ko se je moj prijatelj iz Moskve preselil v to mesto, je hotel stanovanje s pogledom na morje in to je očitno zelo presenetilo njegovega nepremičninskega agenta! "Morje je povsod, vse kar morate storiti je, da stopite ven... Zakaj želite videti morje od doma?" ga je vprašal agent! Sporočilo se posmehuje nenavadnim odnosom mesta do morja. "Mnogi ljudje celo življenje živijo ob morju, vendar ne znajo plavati in sploh ne obiščejo plaže."
Vladivostočani vztrajajo, da ima mesto najvišje cene nepremičnin v Rusiji takoj za Moskvo in Sankt Peterburgom, in dodali, da je garsonjera v mestu dražja od vile na Tajskem. Tudi nizke plače in visoki življenjski stroški se znajdejo v letnem posredovanem posodobljenem sporočilu: "Povprečna plača znaša 20.000 rubljev na mesec (približno 226 evrov), povprečni stroški uporabe avtomobila pa 500.000 rubljev (približno 5663 evra)."
Kljub temu se zdi, da so mestne restavracije v središču mesta in jahtni klubi vedno polni dobro oblečenih mladih. V tem sporočilu piše: "Polovica mladih nikjer ne dela in ne študira. Le kako jim uspe živeti tako dobro, nihče ne ve."
Kitajski izdelki so dobesedno povsod v mestu, od pripomočkov do sadja in zelenjave. Vzporednice med mestom in Kitajsko so se v zadnjih nekaj letih spremenile, saj je slednja še vedno bogatejša. "Večina poslovnih dejavnosti je vezana na Kitajsko in skoraj vsi so bili že večkrat na Kitajskem," dodaja sporočilo. Devalvacija rublja leta 2014 je privedla tudi do velikega povečanja kitajskih turistov v mesto. "Včasih smo hodili na poceni počitnice na Kitajsko, zdaj pa Kitajci prihajajo k nam."
Vsi na ruskem Daljnem vzhodu obožujejo Vladivostok - no, razen tistih, ki živijo v Habarovsku. (Preden začnem pisati o velikem rivalstvu med obema mestoma, moram priznati, da sem tudi sam bolj habarovski!) Vladivostočani se sprašujejo, zakaj je ravno njihovo mesto in ne Habarovsk glavno mesto ruskega Daljnega vzhoda. V posredovanem sporočilu je dodano: "Vsak prebivalec je prepričan, da je Vladivostok boljši od Habarovska. Čeprav, iskreno, tega nihče ne verjame."
Prebivalci Vladivostoka so zelo ponosni na dejstvo, da se ljudje iz Habarovska vsako leto preselijo na njihove plaže. Obiskovalcem sta všeč tudi dva viseča mosta, ki sta postala znamenitost Vladivostoka. Toda domačini si mislijo svoje, kot piše v sporočilu: "Ljudje iz nekega razloga že devet let non stop fotografirajo dva mosta."
Torej, kaj me najbolj preseneča kot rednega obiskovalca Vladivostoka (pred pandemijo)? Odnos povprečnega človeka do velike ruske rock skupine 'Mumi Troll'. Seveda letno posredovano sporočilo ne bi moglo biti popolno brez slednjih besed: "Mumi Troll je precenjen!" Za mnoge ljubitelje ruskega rocka bi ta izjava veljala za svetokrunstvo!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
