V Sovjetski zvezi se je pogosto uporabljal izraz: "Skladišča domovine" (Zakroma Rodini v ruščini).
Beseda zakrom v ruščini pomeni ograjeno mesto v hlevu za shranjevanje žita in moke, prostor, kjer so shranjevali pridelke. Metaforično so ta stavek v ZSSR uporabljali, da bi opisali bogastvo domovine, ki je v času, ko oskrba s hrano ni bila tako stabilna kot danes, pogosto pomenila strateške zaloge hrane v državi.
Ker je bilo žito morda najpomembnejše živilo, so zgradili orjaške strukture, s pomočjo katerih so zagotovili strateško oskrbo z dragoceno pšenico.
Nekateri žitni silosi, zgrajeni v Sovjetski zvezi, so preživeli še do danes.
Eden najbolj impresivnih žitnih silosov, ki jih je Rusija podedovala od ZSSR, je bilo zgrajen v mestu Jaroslavelj leta 1938. Poimenovali so ga "Silos v žitni bazi št. 61", vendar je v kolektivni zavesti sovjetskih ljudi preprosto obstajal kot del "skladišč domovine".
Ogromna in zapletena struktura je vključevala šest 30 metrov dolgih betonskih silosov.
Za državo, ki se je kmalu zatem zapletla v najbolj uničujoč konflikt v zgodovini človeštva, se je ta strateška zaloga žita izkazala za neprecenljiv vir za vzdrževanje oskrbe s hrano na fronti.
Zaradi strateškega pomena teh struktur in njihove pomembne vloge so imeli silosi izjemno visoko stopnjo varovanja. Nadzirali so jih paravojaški varnostniki in nepooblaščenim osebam ni bilo dovoljeno vstopiti na njihovo ozemlje. Pogosto so bili takšni prostori in njihove natančne lokacije med najbolj skritimi podatki.
Sprva so žito na lokacijo dostavljali po železnici in tirih, ki so vodili prav do silosov. Ob koncu vojne so nove zaloge dobavljale barže. Postopek nakladanja in razkladanja žita je bil mehaniziran prav na tem mestu v Jaroslavlju.
Ko je Sovjetska zveza leta 1991 razpadla, žitni silosi - vključno s to ogromno strukturo v Jaroslavlju - na žalost niso pristali na vrhu prednostnega seznama nove vlade. Brez ustrezne oskrbe in financiranja so silosi počasi propadli.
Ena izmed lokalnih legend pravi, da je nekaj nesrečnih obiskovalcev, ki so si poskušali ogledati zgradbo od znotraj, za vedno izginilo. Čeprav ni znano, ali je legenda resnična, je ta kraj kljub temu dovolj srhljiv, da se mu turisti raje izognejo v velikem loku.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
