Jekleno srce domovine – tako so ljudje v 20. stoletju rekli Magnitogorsku, glavnemu središču črne metalurgije v ZSSR. To južnorusko mesto, zgrajeno na meji med Evropo in Azijo, je za ruske razmere dokaj majhno, saj ima le 413.000 prebivalcev. A strokovnjaki iz Evrope in ZDA so v prihajali v Magnitogorsk že v prvih letih njegovega obstoja. Njihov namen je bil, da sodelujejo v izgradnji Magnitogorskega metalurškega kombinata (MMK) in stanovanjskih zgradb za delavce.
Tovarniški dimniki
Vladislav Mikoša/MAMM/MDFMesto je vzniknilo na tem območju zahvaljujoč Magnetni gori. Po sodobnih ocenah je bilo na območju okoli 25 kvadratnih kilometrov pred začetkom izkopavanj skoncentrirano okoli pol milijarde ton železove rude visoke kakovosti. Delež železa v najboljših rudah je dosegal 70 %. Danes je večji del gore izkopan, rude pa praktično ni več.
Rudo so tod izkopavali že 150 let, preden se je pojavil kombinat, vendar na primitiven in barbarski način. Sovjetske oblasti so leta 1929 podpisale ukaz o gradnji metalurškega kombinata in tako je v uralski stepi vzniknila tovarna, ki je postala vodilno podjetje ruske črne metalurgije.
Magnitka, Magnitogorski metalurški kombinat
Dmitrij Baltermans/MAMM/MDFPri gradnji je sodelovalo na tisoče delavcev iz vseh koncev ZSSR. Za projektiranje osnovnih objektov so poklicali tuje strokovnjake, v glavnem Američane in Nemce. Tukaj je delal tudi bodoči voditelj Nemške demokratične republike Erich Honecker. Na velikansko gradbišče so prihajali Čehi, Slovaki, Bolgari, Italijani, Finci, Romuni, Turki in Poljaki.
14. marca 1930 je bil končno podpisan sporazum z ameriškim podjetjem Arthur G. Mckee & Co iz Clevelanda o projektiranju visoke peči št. 1.
Obrat z visoko pečjo metalurškega kombinata
Boris Klipinicer/Državni zgodovinski arhiv Južnega UralaAmeričani niso verjeli v hitro realizacijo projekta. Arthur Mckee je izjavil: "Vi bi hiteli s polno paro. Preveč hitite. Največja metalurška tovarna na svetu je naš ameriški Gary Works, ki smo jo postavljali dvanajst let. Dodajte temu še enajst let za projektiranje. Vi pa upate, da boste zagnali kombinat že v treh letih!"
Martenovski obrat s transportnimi jeklenicami
Vladislav Mikoša/MAMM/MDFA ob zaslombi na dosežke drugih držav in pospešenem zapolnjevanju praznin v poznavanju inženirskih tehnologij, so gradbeniki kombinata v kratkem času podrli vse rekorde. Prva visoka peč je bila sprojektirana v samo treh mesecih, polnjenje peči pa je bilo opravljeno 1. julija 1930. Že 1. februarja 1932 je visoka peč št. 1 dala prvo lito železo. Od tega dne naprej so se v Magnitogorskem metalurškem kombinatu začela nizati tipična "tovarniška jutra".
Martenovski obrat
Vladislav Mikoša/MAMM/MDFZgodovina samega mesta Magnitogorsk se je sicer začela nekoliko prej, 30. junija 1929, ko je na železniško postajo pripeljal prvi vlak.
Prvi prebivalci Magnitogorska so stanovali v barakah, a oblasti so dojele, da je za potrebe razvijajočega se mesta treba nujno zagotoviti na sto tisoče kvadratnih metrov tipskih stanovanjskih prostorov v zgradbah, ki bi jih bilo treba postaviti v najkrajšem možnem času. Ta pereč problem ni bil omejen zgolj na Magnitogorsk, saj so v času prvega petletnega gospodarskega plana (1928-1932) v Sovjetski zvezi razglasili pospešeno industrializacijo, ki je povečala potrebe po stanovanjih za delavce, ki so gradili tovarne po vsej državi.
Pozornost sovjetskih oblasti so pritegnile nemške tehnologije avtomatiziranih tekočih trakov. ZSSR je v dvajsetih letih gradila stanovanjske zgradbe iz opek, v Nemčiji pa so jih že gradili iz velikih blokov, kar je bilo enostavneje, ceneje in hitreje.
Leta 1930 je bil v Moskvo povabljen Ernst May, arhitekt iz Frankfurta na Majni, ki je pripotoval skupaj s somišljeniki, zato da bi v praksi na velikih gradbiščih v Magnitogorsku, Nižnem Tagilu, Novokuznjecku in drugih sovjetskih mestih uporabil načela racionalizma.
V Mayjevih projektih je bilo vse organizirano kot na Fordovih tekočih trakovih. Vnaprej izdelane šablone blokov so omogočale načrtovanje bodočih naselij in hitro izdelovanje skic gradbenih načrtov. Kasneje so sovjetski projektanti prevzeli Mayjevo metodo gradnje in jo uporabili po vsej Sovjetski zvezi.
Res je, da so si sovjetske oblasti prizadevale že tako nizke stroške gradnje še dodatno znižati, zato so Mayjeve zgradbe v Magnitogorsku veljale za končane, čeprav še niso imele vodovoda in kanalizacije, niti kuhinj (ki niso bile niti predvidene), pogosto pa niso imele niti notranjih zidov. Stanovalci so se tako vseljevali v še nedokončana stanovanja, kar arhitektu seveda niti malo ni bilo všeč.
Po Mayjevi zaslugi je v mestu na Pionirski ulici vzniknila soseska št. 1 s tridesetimi trinadstropnimi tipskimi objekti, razmeščenimi po načelu medsebojno paralelnih zgradb t. j. postavljenih pod kotom 90 stopinj glede na prometne arterije mesta.
V Magnitogorsku obstaja tudi t. i. Nemško naselje, ki so ga zgradili nemški, madžarski, romunski in drugi vojni ujetniki po drugi svetovni vojni (skupno se je v Magnitogorsku znašlo več deset tisoč tujih vojnih ujetnikov). Ti so gradili enonadstropne in dvonadstropne zgradbe s fasadami iz kamenja, značilnimi za Nemčijo in države vzhodne Evrope. Danes prebivalci Magnitogorska menijo, da je to najbolj pisano naselje v mestu.
V znak spomina na prve barake v mestu od leta 1966 stoji spomenik, imenovan Prvi šotor.
Metalurški kombinat, vlak s kovino
Vladimir Georgijev/Državni zgodovinski arhiv Južnega UralaTovarna Savillano iz Torina je leta 1932 izdelala in poslala pošiljko 26 lokomotiv. Nekateri od teh strojev so še danes v uporabi in veljajo za najstarejše aktivne lokomotive na območju nekdanje ZSSR.
Danes je Italija največji evropski kupec izdelkov MMK in pokriva 24 % skupnega obsega izvoza tega podjetja.
Ob vznožju spomenika Zaledje fronti
Vladimir Georgijev/Državni zgodovinski arhiv Južnega UralaStatistika pravi, da je bila vsaka tretja krogla in vsak drugi sovjetski tank med drugo svetovno vojno narejen iz magnitogorskega železa. Za ovekovečenje doprinosa metalurških delavcev k zmagi, je bil v mestu postavljen spomenik Zaledje fronti, ki je postal arhitekturna dominanta mesta.
Spomenik Leva Golovnickega je bil postavljen leta 1979 in je prvi v triptihu največjih sovjetskih spomenikov zmage. Velja, da je meč, "skovan" v Magnitogorsku, dvignila Mati domovina na Mamajevem kurganu v Volgogradu, spustila pa ga je Vojak osvoboditelj v berlinskem parku Treptow.
Magnitogorsk je med tujimi inženirji priljubljen še danes. Tja redno prihajajo, da bi se spoznali z ruskimi izkušnjami, saj mesto očara vsakogar, ki ceni industrijsko romantiko. Na njegovih ulicah, zgradbah, spomenikih in objektih lahko obiskovalec preučuje zgodovino razvoja težke industrije v ZSSR.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
