Medvedi so eni od najbolj prepoznavnih prebivalcev Kamčatke (vsaj, kar se tiče kopnega). Turisti se lahko s temi nevarnimi divjimi zvermi pobližje spoznajo ob koncu poletja, ko so že dovolj site vseh rib in ne posegajo po obiskovalcih.
Kamčatka premore okoli 300 vulkanov. Muntovski je eden od najbolj aktivnih in tudi ima kompleksno strukturo; obkrožajo ga štirje klobučasti masivi, na vrhu pa ima dva kraterja, ki sta vrezana drug v drugega. Iz njiju se neprestano dvigujejo para in plini.
Čopasti mormon je značilna ptica, ki prebiva na severu Tihega oceana. Ima eno zanimivo lastnost – pred poletom si vzame zalet in dobesedno steče po vodi.
Aleksander Bičenko ni zgolj fotograf, ampak tudi alpinist in popotnik z dolgim stažem, poleg tega pa je vodilni strokovnjak oddelka za razvoj, turizem in ekološko izobraževanje pri narodnem parku Vulkani Kamčatke. V objektiv je ujel najbolj varovane in najčudovitejše kraje na polotoku.
Tej vrsti svizca pravimo še vzhodni ali kamčatski. Razen na Kamčatki ga najdemo še v vzhodni Sibiriji in Jakutiji. Svoje ime črnokapi je dobil po nenavadnem okrasu – črnem madežu na njegovem rjavem kožuhu, ki spominja na kapico.
Avačinski vulkan ali Avačinska sopka, kakor mu tudi pravijo domačini, je najbrž eden najbolj "priljubljenih" na Kamčatki. Leži zelo blizu regionalne prestolnice Petropavlovsk Kamčatski in nanj se je precej lahko povzpeti.
Na Kamčatki se je razširila posebna vrsta lisic – ognjena lisica (rus. lisica ognjóvka). Na polotoku živi okoli šest tisoč primerkov teh živali s kožuhom v posebni živo-oranžni barvi. Zaradi nizke poseljenosti ljudi je Kamčatka zanje pravi raj. Lisice se prehranjujejo z majhnimi glodavci in ptiči, "konkurirajo" pa tudi medvedom v lovu na losose.
Brez da bi se spuščali v podrobnosti vulkanologije, naj povemo, da je vulkan Goreli ali Gorelaja sopka edinstveni vulkan in pravi geološki in zgodovinski spomenik. Tukaj se razprostira precej nenavadna pokrajina, polna izvrženega vulkanskega materiala. Današnje območje vulkana obsega 150 kvadratnih kilometrov, kar je približno toliko, kot meri celotna občina Kranj.
Morske vidre živijo na Komandorskih otokih in veljajo za ogroženo vrsto, katere število postopoma upada. Te ljubke živali so v preteklih stoletjih aktivno lovili zaradi njihovega nenavadno gostega kožuha. Da bi ohranile toploto v vodah severnih morij je narava te vidre obdarila z več kot 100.000 dlakami na kvadratni centimeter!
Narava Kamčatke je prepolna jezer vulkanskega in ledeniškega izvora. Jezero Ketačan leži v območju vulkana Ičinskaja sopka. Pogled na jezero z gorskimi masivi v ozadju je naravnost presunljiv. Mimogrede, v jeziku lokalnih Evenkov Ketačan pomeni "majhna keta" (vrsta lososa). V reki Ketačan, ki teče iz jezera, tudi dejansko najdemo dve vrsti lososov – keto in rdečega lososa.
Fotograf in naturalist Igor Šipenok je v objektiv ujel mnogo kamčatskih živali v njihovem naravnem okolju. Med drugim mu je uspelo fotografirati hermelina v njegovi poletni opravi, ko ni ne popolnoma bel in obenem še nima zaščitne rjave barve.
Na severu polotoka ne najdemo le zasneženih vrhov, pač pa tudi povsem poletno pokrajino in neverjetno barvito naravo. Čudovit rododendron, katerega rožnate cvetove lahko občudujemo pri nas doma, raste tudi marsikje v Rusiji – med drugim na Kamčatki.
V letošnjem letu so znanstveniki izvedli genetski preizkus in odkrili, da je divji severni jelen, ki živi na Kamčatki, največja vrsta jelena v Evraziji. Danes jih je na polotoku ostalo okoli 400 in ohranitev populacije te veličastne stvaritve narave je ena od prioritet lokalnih znanstvenikov.
Izbruh vulkana Tolbačik leta 1975 je postal prvi natančno napovedani vulkanski izbruh v ruski zgodovini. Od takrat je izbruhnil še enkrat, in sicer leta 2013, ko je bruhal lavo in pepel več mesecev in spremenil okoliško pokrajino. Najbližje naselje, oddaljeno 60 km od vulkana, ni utrpelo škode.
Fotograf Mihail Korosteljov je več kot mesec dni pozorno opazoval v teh krajih razširjenega rdečega lososa. Gre za enega najobilnejših naravnih virov Kamčatke. Po mrestitvi mnogi lososi pristanejo v šapah medvedov, ti, ki jim uspe preživeti, pa nekaj časa živijo v Kurilskem jezeru in se nato po reki spustijo v Ohotsko morje.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
