Malo po malo, ko se pelješ mimo Sajanskih gora v južni Sibiriji, se začne gozd polagoma umikati golim hribom. Po 14-urni vožnji iz Krasnojarska me avtobus končno pripelje v Kizil, prestolnico Tuve.
Ta republika, ki leži pred vrati Mongolije, je eden najbolj odročnih koncev Rusije. Poleg tega, da ni povezana z državnim železniškim omrežjem, vse do leta 2015 ni imela niti neposredne letalske povezave z Moskvo.
Iskreno rečeno Tuva ne uživa ravno velikega prestiža. Je na repu ruskih regij po socialno-ekonomskih kazalcih, ima največ kriminala in revščine, najslabšo kakovost življenja in najnižjo pričakovano življenjsko dobo, ter eno najhujših stopenj brezposelnosti in alkoholizma v državi. Stopnja rodnosti pa je, zanimivo, prav nasprotno, najvišja v Rusiji.
Leta in leta sem si želel raziskati to skrivnostno deželo, znano po svoji dih jemajoči pokrajini in posebni kulturi, zato sem se v njeno osrčje, kjer živi okoli 120.000 duš, podal z določeno mero negotovosti.
Obrazi tukaj imajo azijske poteze, moj izgled pa vzbuja pozornost. Če so etnični Rusi leta 1959 predstavljali 40 % prebivalstva Tuve, jih je bilo 2010 le še 16 % zaradi migracij v druge regije in visoke rodnosti Tuvancev.
Mnogi etnični Rusi vedo povedati o tegobah življenja v tej regiji, ki se zdi obsojena na to, da bo ostala na periferiji sveta. Mnogi domačini zelo slabo govorijo rusko, še posebej najmlajši, in učenje ruščine poteka kot učenje tujega jezika.
Tuva ima težavno preteklost. Nekdaj so ji vladali mongolski nomadi, med leti 1758 in 1912 pa je bila pod pokroviteljstvom Kitajskega imperija. Kasneje je postala del Ruskega imperija in med leti 1921 in 1944 celo uživala samostojnost pod imenom Tannu Tuva, preden je postala del ZSSR in nato Ruske federacije.
Ta turbulentna preteklost ima zaslombo v sami lokaciji območja. Kizil je geografsko središče azijske celine – značilnost, ki jo obeležuje eleganten obelisk ob bregu mogočne reke Jenisej, katere izvir je nedaleč stran.
Azijska simbolika je vseprisotna. Šou, grafični simbol, ki predstavlja dolgoživost, je upodobljen na ograjah, klopeh in balkonih ter v senci okrivljenih streh, medtem ko je vpliv budistične religije, ki je v teh krajih prevladujoča, občuten.
Domačini so ponosni na svojo kulturo in Tuvanski narodni muzej je dokaz za to. V njem lahko občudujemo zapuščino prednikov in tudi bolj sodobna umetniška dela, ki jih še vedno navdihujejo nomadski duh, svoboda stepe in modrost božanstev.
Na ogled so tudi ljubosumno zastraženi neprecenljivi zakladi; skitski artefakti, najdeni v Dolini carjev, glavnem arheološkem najdišču v Tuvi. Ti zlati dragulji, ki so stari skoraj 3.000 let, so tako prefinjeno izdelani, da še danes ni znano, kakšne tehnike so bile uporabljene.
Tuva je tudi dom presunljivo lepe pokrajine, ki jo definirajo poudarjeni reliefi in stepa. Samo 10 minut vožnje iz centra Kizila lahko pohodnik občuduje morje hribov in gora, za katere se zdi, da se topijo pod neusmiljenim soncem.
Po trpljenju na zadušljivi poletni vročini mi je vzpon na sveto goro Dögee ponudil nepozaben spektakel: pod mano Kizil, ki se širi kot oaza, na pobočju sosednje gore pa napisana največja budistična mantra na svetu.
Kakor drugje v Sibiriji, je tudi tukajšnji budizem pod močnim vplivom šamanizma. Na vrhu gore Dögee je drog, s katerega visi na stotine molilnih zastavic, pot pa se vije med ovaami, majhnimi kamnitimi piramidami, ki častijo zemeljske duhove.
Devet metrov visok kip Bude, ki sedi na 12-metrskem podstavku in opazuje tuvansko prestolnico, je bil postavljen na vrhu gore septembra 2021. Okoli njega se sliši brenčanje čudnih in glasnih insektov.
Niti enega drevesa, nobene sence – okolica Kizila je surova in pusta. To je poenostavljen pogled, ki pa ni brez lastne poezije. Oko ti potuje med obzorjem in zaobljenimi linijami pokrajine, ki so jo nomadi prečkali že na tisoče krat.
Žejen, a poln spokojnosti sem se končno vrnil v mesto, saj se je bližal čas odhoda. Še zadnjič sem se sprehodil mimo osrednjega trga. Kip Lenina, ostalina sovjetskih časov, še vedno stoji ob strani, medtem ko se v središču trga bohoti mogočno budistično molilno kolo z monumentalnim gledališčem, za katerega se zdi, da je naravnost iz Tibeta.
Preden sem vstopil na avtobus, sem opazil ptico roparico, ki me je opazovala s strehe. Je bila to ena teh, ki so me spremljale skozi celotno pot po Kizilu, krožile nad balkonom mojega hotela ali nad vrhovi gora med mojim pohodom?
Pod budnim očesom tega svetega zaščitnika zapuščam Tuvo, za katero so mi svetovali, naj bom previden, a sem se nad njo izredno navdušil. Potopljene v nočne luči kot Roerichove slike so mi gore še zadnjič pomahale v slovo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
