Kaj so arktični prividi?

Potovanja
ANNA SOROKINA
Onkraj severnega tečajnika je moč ugledati navidezno sonce, neobstoječe gozdove, gore in celo otoke.

Predstavljajte si, da opazujete zimsko obzorje, na katerem jasno vidite ledene gore in obrise dreves, in to tam, kjer jih načeloma ne bi smelo biti. Tovrstne optične prevare vas lahko v Arktiki pogosto zavedejo.

Fatamorgana

Ta naravni pojav običajno povezujemo z vročimi puščavami, a fatamorgane se pogosto pojavljajo tudi onkraj severnega tečajnika. V Murmanski regiji v kraju Apatiti domačini pozimi večkrat opazijo navidezne pokrajine.

Valerij Djomin, znanstveni sodelavec s Polarnega geofizičnega inštituta razlaga: "[Prividi] se pojavijo takrat, ko se v atmosferi formira več različnih temperaturnih slojev. Nastane učinek leče, ki odbija svetlobo, nastale podobe pa so lahko pravilne ali pa obrnjene na glavo."

Takšni arktični prividi se navadno pojavijo nad jezerom Imandra blizu Apatitov. Jezero obdajajo hribi, nad katerimi se pozimi zbirajo hladne in goste zračne mase, ki delujejo kot leča. Podobe, ki pri tem nastanejo, se zdijo pravljične a hkrati zelo realistične.

Fatamorgana se pojavlja tudi na Jamalu. Na teh fotografijah na primer vidimo obrise mesta, čeprav 300 kilometrov v okolici ni nobenih naselij.

Pojave fatamorgane lahko občasno opazujemo tudi na Daljnem vzhodu Rusije.

Učinek Nove dežele

Najbolj impresivni prividi se tvorijo v Severnem ledenem morju, kjer je voda skozi vse leto izredno hladna, s kopnega pa občasno pride topel zrak, ki se zadržuje nad hladnim. Temperaturni sloji se med sabo pomešajo in ustvarijo primerne pogoje za relativno jasne in dolgotrajne optične iluzije.

O tem redkem naravnem pojavu, poimenovanem po otočju Nova dežela (rus. Novaja Zemlja) so pisali že ob koncu 16. stoletja. Januarja leta 1597 je posadka ladje pomorščaka Willema Barentsa na obzorju zagledala sončni vzhod, kljub temu, da v tem času leta in na tej zemljepisni širini vlada polarna noč, ki se konča šele konec februarja ali kasneje. Zatem so tod in na Antarktiki navidezno sonce opazili še drugi pustolovci. Znanstvena stroka je obstoj tega optičnega pojava priznala šele v 20. stoletju, do takrat pa so lažne sončne vzhode povezovali s halucinacijami.

Danes vemo, da so prividi povezani z nenavadno močnimi prelomi svetlobe v atmosferi, ki nastanejo takrat, kadar zračni tokovi mirujejo in se nad hladnimi zračnimi masami pojavijo toplejše, na primer nad gladino morja. Navidezno sonce deluje kot črta jutranje zarje nad morjem. Učinek Nove dežele strokovno spada pod t. i. zgornje zračno zrcaljenje, kar pomeni, da opazovalec vidi navidezne predmete, ki se nahajajo daleč stran.

Fantomski otoki

Ljudem se včasih ne prikazujejo samo oddaljene pokrajine ampak kar celi otoki. Na britanskem zemljevidu sveta iz leta 1922 je tako na primer vrisan otok Dežela Sannikova v Severnem ledenem morju. V začetku 19. stoletja je ruski raziskovalec Jakov Sannikov plul v območju Novosibirskih otokov in v daljavi zagledal "obsežno kopno", nad morjem pa so se dvigale "visoke kamnite gore". Poleg gora je opazil ptice, ki so letele proti njim, zato je napravil sklep, da gre za otok z zmernim podnebjem. Kasneje so se v te kraje podale še druge znanstvene odprave, ki pa tam niso odkrile ničesar razen ledenih plošč. Ne glede na to so mnogi še dolgo časa verjeli, da Dežela Sannikova dejansko obstaja. O eni takšnih odprav je bil leta 1973 posnet fantazijski film.

Preberite še: Od kod velikanski portreti sovjetskih voditeljev na skalnatih stenah? (FOTOZGODBA)