Kako danes živijo ruski Nemci na bregovih Volge?

Ulice ravne, kakor da bi jih zarisali z grabljami, napisi v gotski cirilici, grajene opečnate hiše s štirikotnimi strehami in kadečimi se dimniki ter stara luteranska cerkev sredi glavnega trga. To je mestece Marks na severu Saratovske regije, ki so ga leta 1765 ustanovili nemški priseljenci, ki so v daljno Rusijo prišli na povabilo carice Katarine Velike. Kraj je nosil že različna imena; Jekaterinštadt, Baronskoje, Marksštadt v čast Karla Marxa in na koncu preprosto Marks. Leta 1918 so boljševiki spremenili buržoazna imena krajev v sovjetska in tako je Jekaterinštadt postal Marksštadt. Leta 1942 po napadu nacistične Nemčije na ZSSR in deportaciji povolških Nemcev v Sibirijo in Kazahstan pa so mesto začeli imenovati preprosto Marks. Pred deportacijami so skoraj 90 % domačinov predstavljali Nemci, preostalih 10 % je bilo Rusov. Danes je razmerje obratno, v Marksu pa danes živi 30.000 prebivalcev. Čeprav so povolški Nemci že davno dobili pravico, da se vrnejo nazaj na svoja ozemlja, so v praksi to izkoristili le redki. Nekateri so ostali v Sibiriji (kjer sta danes dva nemška etnična rajona), drugi pa so se odselili v Nemčijo. Med potomci slednjih pa se najdejo takšni, ki so se ne samo odločili vrniti na ozemlje prednikov, pač pa tam aktivno obnavljajo kulturno in zgodovinsko izročilo prejšnjih generacij.

Cerkev s pogledom na Lenina

"Moja babica in dedek izvirata iz Marientala (ki se od 1942 imenuje Sovjetskoje). Zmeraj sta se z radostjo spominjala Volge in si močno želela, da bi se vrnila tja," pravi Jelena Gejdt, ki že dve desetletji vodi organizacijo ruskih Nemcev v Marksovskem rajonu. V sovjetskih časih je vsa njena velika družina živela v Kazahstanu, a tudi tam so ohranili svojo tradicijo. "Že od malega sem katoličanka, čeravno sem v mladost bila sekretarka komsomolske organizacije. Svoje katoliške obrede in praznike smo obeleževali doma, saj je bila cerkev prepovedana." Jelena je ena od redkih, ki še znajo govoriti stari dialekt povolških Nemcev, a danes pravzaprav ni več nikogar, s katerim bi se lahko sporazumevala v njem.

"Sredi osemdesetih smo se vrnili za Volgo. Moji starši, sestre in brati so se nato odselili v Nemčijo, midva z možem pa sva ostala," razlaga Jelena. Leta 1972 so vsi deportirani Nemci v ZSSR dobili pravico do svobodnega premikanja po državi in do vrnitve v domovino, vendar ne v svoj rodni kraj (najbrž zato, da bi si oblasti prihranile delo z lastninskimi zahtevami). V osemdesetih, ko se je odnos oblasti do državljanov nekoliko liberaliziral, se je začel proces vračanja Nemcev v Povolžje. A tamkajšnje prebivalstvo jih ni najbolje sprejelo in mnogi povolški Nemci so zato izkoristili leta 1953 v Nemčiji sprejet zakon o repatriaciji ter obdobje perestrojke v ZSSR, ter se odselili v Nemčijo. "Ti, ki so se odselili, so dobro poznali jezik in se uspešno integrirali v nemško družbo. Jaz pa sem se zaljubila v Povolžje, še posebej v Marks, ter ostala," nadaljuje Jelena.

Ko so v davnih časih Nemci naselili ta pusta ozemlja, so se strogo delili na luteranske in katoliške kolonije. Marks je bil edino mesto, kjer so živeli tako predstavniki luteranske kot katoliške veroizpovedi, zato sta tukaj od nekdaj stali obe – luteranska in katoliška cerkev. V sovjetskih časih so zgodovinsko podobo okolice malenkost spremenili in tako danes nasproti cerkve stojita spomenik Vladimirju Leninu in poslopje mestne administracije, zadaj za njima pa so kasneje postavili še spomenik Katarini Veliki, podoben tistemu, ki je tam stal pred revolucijo.

V mestecu je sicer odlično ohranjenih mnogo starinskih zgradb in že navaden sprehod po Marksu postane zanimivo potovanje v preteklost. "V Marksu je ostalo največ nemške arhitekture. Tukaj sta ohranjeni hiši, kjer sta živela moj prapradedek in pradedek. Ponekod najdemo še starinsko pohištvo lokalnih mojstrov in orodje iz večstoletne preteklosti," pravi lokalni zgodovinar Aleksander Kirsanov.

Hiša, v kateri živi Jelena, je bila zgrajena že v 19. stoletju. Ima starinsko holandsko peč, obloženo s ploščicami. "Na neki ploščici je označena letnica – 1868. Ploščice so tako trdne, da jih z ničemer ne razbiješ. Tudi kasneje, ko smo začeli kuriti na plin, smo ohranili kamin. Če grejem z njim dve uri, ostane toplo cel dan," razlaga Jelena.

Verjetno najbolj se je v teh krajih ohranila tradicionalna kulinarika; domačini, tako Rusi kot Nemci, še danes pečejo krofe, jedo kuhano svinjino z zeljem ter seveda pogačo rivel s posipom iz moke in sladkorja ter maslom.

Zgodovinski navdušenci

"Na začetku 21. stoletja smo bili še zaprta skupnost; učili smo se jezika, peli pesmi, sodobna mladina pa ni poznala niti zgodovine našega mesta. Mislili so, da so vse te zgradbe postavili nemški vojni ujetniki … Nato smo začeli delati z zgodovinarji, se prijavljati na razpise in izdajati knjige," razlaga Jelena. Lokalni prebivalci so tako postopoma dojeli, da so povolški Nemci pravzaprav tukajšnji izvorni domačini in začeli ceniti njihovo delovno etiko in kulturo.

V Rusko-nemškem domu zdaj za obiskovalce organizirajo tečaje, tako mladi kot starejši pa imajo svoje prostore za različne aktivnosti.

"Izvajamo tečaje nemškega jezika, ki jih vodi učitelj iz Nemčije, imamo nemške glasbene skupine. Sodelujemo z vsemi 22 nemškimi kulturnimi centri v Saratovski regiji. Ti družbeni projekti niso namenjeni le Nemcem, pač pa vsem prebivalcem mesta."

Aleksander Špak iz Volgograjske regije pravi: "Za povolške Nemce sem seveda vedel že od otroštva, moja mama je živela v vasi Nidermonžu (danes Bobrovka) v Marksovskem rajonu. Nikjer pa se ni omenjalo republike povolških Nemcev, zato sem informacije o njej zbiral po koščkih." V zgodnjih sovjetskih letih in pred deportacijami je namreč tukaj obstajala Avtonomna socialistična sovjetska republika Nemcev Povolžja, ki je zajemala del današnje Volgograjske in Saratovske regije ob Volgi.

Leta 2009 se je Aleksander odločil prepotovati nekdanje nemške kantone (tako se je reklo nemškim rajonom v zgodnjem sovjetskem obdobju) ter sestaviti zemljevid s starimi imeni krajev, ki so izvirala še iz časa carske Rusije. Bazelj (Basel) je postal Vasiljevka, Štrasburg (Strassburg) se je preimenoval v Romaški, Mangejm (Mannheim) pa v Marinovko. "Če ne poznaš zgodovine, danes sploh ne moreš vedeti, ali je posamezno naselje nekoč bilo nemško," pravi Aleksander. Naselja kot taka se od daleč bistveno ne razlikujejo od ostalih, posebno značilnost jim sredi povolške stepe dajejo zidane luteranske cerkve.

Zürich sredi ruske province

Nekdanja nemška naselja so se nizala vzdolž Volge po več sto kilometrov daleč. Danes tod vodijo ceste, na voljo so bencinski servisi in restavracije, a 250 let nazaj tukaj ni bilo drugega kot neskončna stepa.

V kolonijah so stale starinske luteranske in katoliške cerkve, ki so danes večinoma zapuščene. Ta nesrečna usoda pa jih ni doletela za časa boljševiške protiverske kampanje v tridesetih, pač pa po razpadu ZSSR zaradi gospodarskega zloma. Najbolje se je ohranila luteranska cerkev Jezusa Kristusa v vasi Zorkino blizu Marksa, ki mu domačini pravijo Zürich. Danes je cerkev obnovljena in eden najpomembnejših spomenikov nemškega porekla teh krajev. V tem kraju, ki šteje manj kot tisoč prebivalcev, so cerkev postavili leta 1877 po načrtu berlinskega arhitekta Johanna Jacobstahla, ki je znan po tem, da je zasnoval železniške kolodvore v Berlinu in Strasbourgu. V njej je bilo prostora za celotno takratno prebivalstvo povolškega Züricha. V sovjetskih časih je služila kot kinodvorana in dom kulture, a po požaru leta 1992 je od veličastne cerkve ostalo le ogrodje.

"Ruvali smo grmovje, ki se je zaraslo znotraj, čistili odpadke, nekdo je predlagal cerkev obnoviti, a dlje od tega ni prišlo," se spominja Jelena.

Nato pa se je leta 2013 v kraju pojavil Karl Loor, podjetnik z Starega Oskola v Belgorodski regiji. Njegovi predniki so izvirali iz Zorkina, zato se je odločil, da bo rodni vasi priskočil na pomoč. "Kot gradbenik po izobrazbi je sestavil načrt za rekonstrukcijo in sprva računal, da bo cerkev zgradil leta 2017, a uspelo mu je že leta 2015," pravi Jelena. Danes je notranjost cerkve obložena s pravim lesom, ob nedeljah potekajo maše, ob praznikih pa se odvijajo orgelski koncerti. Zraven cerkve stoji majhno gostišče Loor. A to je samo ena obnovljena cerkev od mnogih, ki so še ostale v nemškem Povolžju. V vasi Lipovka, dve uri vožnje iz Zorkina, si lokalni aktivisti prizadevajo preprečiti rušenje starinske cerkve iz leta 1877 in upajo, da bo tudi njim priskočil na pomoč kdo, kot je Loor.

Preberite še: Kako je Saratov dobesedno čez noč postal drugo največje mesto v državi