Piše se december 2018 nekje v Tihem oceanu vzhodno od Nove Zelandije. Družina, ki jo sestavljajo oče, mati in dve hčerki, sedi v kabini svoje 12-metrske jadrnice 'Lady Mary'. Starejša hči Anastasija praznuje 17. rojstni dan. Mama ji s svečami v rokah zapoje "Happy Birthday", nato pa odhiti v majhno kuhinjo, da hčerki pripravi slavnostno solato olivier, medtem ko Anastasija igra kitaro. Nenadoma se v jadrnico zaleti val in jo skoraj povsem prevrne na bok, sekundo za tem pa začne voda teči skozi odprto loputo prav na glavo slavljenki.
"Vse se je zgodilo tako hitro, bilo je tako super! Nastja (okrajšava za Anastasijo) je bila sprva zelo razburjena, potem pa se je nenačrtovano stuširala in nadaljevali smo s praznovanjem. Vsi drugi so sedeli s hrbtom proti nenadnemu nagibu jadrnice, tako da smo na koncu le ležali na hrbtu. Imeli smo veliko srečo, da takrat na palubi ni bilo nobenega družinskega člana," pravi Marina Kločkova, Nastjina mama.
26. novembra 2021 je družina Kločkovih - kapitan in glava družine Andrej, 47 let; žena Marina, 46 let; in njuni hčerki 20-letna Anastasija in 10-letna Lada na svoji lastni jahti zaključila potovanje okoli sveta. Končana pot pa ne pomeni vrnitve domov - le to, da so Kločkovi prepluli vse načrtovane poti in se zdaj postopoma odpravljajo proti domu.
Od leta 2014 je družina obkrožila svet od zahoda proti vzhodu in nazaj. Pomorščaki so prečkali vse meridiane in vse oceane, razen Arktičnega oceana, pa tudi pet južnih rtov, vključno z Rtom Horn in Rtom dobrega upanja, pa tudi Magellanov preliv; obiskali so Antarktiko in dvakrat prečkali ekvator.
Skupno so Kločkovi na morju preživeli približno osem let in postavili svetovni rekord z najjužnejšim potovanjem okoli sveta na jahti v spremstvu otrok. Toda izgleda, da to ni njihovo zadnje potovanje.
Leta 1999 je Marina delala v restavraciji s hitro prehrano v Novosibirsku in Andrej je bil tam redna stranka.
"Včasih je ob vikendih sredi noči prišel na pico, potem sva začela klepetati, se šla kopat v 'Obsko morje' (kot ljudje v Novosibirsku imenujejo lokalno umetno jezero), skupaj prepevala pesmi in potem se je to spremenilo v prijateljstvo, odnos in ljubezen," se spominja Marina.
Oba sta že od otroštva sanjala o potovanjih in prebirala pustolovske knjige, kot je Jules Vernova "Otroci kapitana Granta". Leta 2000 sta se prvič odpravila na jadranje po lokalnem novosibirskem umetnem jezeru. Po desetih letih se je Andrej v šoli jadranja kvalificiral za skiperja in se začel udeleževati jadralnih dirk. Kločkovi so zime preživeli v jugovzhodni Aziji, poleti pa so potovali po Rusiji in živeli v šotoru.
Po enem takem potovanju sta Andrej in Marina prodala svoja podjetja (Andrej je imel v lasti finančno podjetje, Marina pa je bila soustanoviteljica majhne oglaševalske agencije) in začela oddajati pisarniški prostor. Vzporedno sta začela trenirati in pripravljati svojo jahto za prečkanje Atlantika in potovanje okoli sveta v toplem prevladujočem vetru.
Leta 2014 sta Marina in Andrej z Nastjo in 18-mesečno Lado v naročju odpravila na jadranje po Sredozemlju. Kot pravi Marina, je bilo prvo leto najtežje. Nekateri družinski člani so zboleli za morsko boleznijo, vsi so se počutili izolirane zaradi pomanjkanja uspešne komunikacije z zunanjim svetom in izbruhnilo je vse več domačih prepirov.
"Počutiš se, da si v vakuumu, ker ne moreš oditi in zaloputniti z vrati, ne moreš se pritoževati prijateljici, ne moreš iti s prijatelji v banjo in pozabiti na svojo družino," pravi Marina. "Andrej je bil tisto prvo zimo zelo strog in nas je poskušal spremeniti v športno ekipo. Nekega dne smo mu povedali, da smo tudi mi družina, ki potrebuje ljubezen in ne samo avtokratske roke. Naš kapetan je utihnil za tri dni, potem pa so se vsi sprostili in začeli smo se obnašati do drug drugega na drugačen način.
Kot je povedala Marina, je njihova samostojna skupina končala kot "opora drug drugemu" - med nadaljnjimi prepiri je vsak družinski član čutil ranljivost drugih in se ni želel več prepirati.
Običajno se dan Kločkovih na morju začne zvečer in ne zjutraj in vsekakor ne z zajtrkom. Približno ob 20. uri gre Nastja na stražo - pazi na instrumente v kokpitu in jadra in vsakih 20 minut gre na palubo, da preveri situacijo zunaj. Nekje okoli polnoči in 1. do 4. ali 5. ure je Andrej tisti, ki bdi nad jahto in vremenom, zgodaj zjutraj pa ga zamenja Marina.
Ob 10. uri se zbudi mali "kabinski deček" Lada in Marina ji posveti del dneva - skupaj gledata risanke v angleščini in pijeta čaj. Nato se zbudita Nastja in Andrej in pozno zajtrkujeta. Hrana na krovu je zelo odvisna od vremena in od tega, kako dolgo je jadrnica zapustila kopno. Ko so na kopnem, se Kločkovi založijo s sadjem, jogurtom, sirom in drugimi pokvarljivimi dobrotami in jih pojedo, preden se pokvarijo. Preostali čas se zadovoljijo z žiti, suhim sadjem in drugimi živili z dolgo obstojnostjo.
Po zajtrku kapitan zavpije "Jutranja pošta", kar pomeni, da je čas za branje pisem oboževalcev, prijateljev in ljubljenih "na celini", ki prispejo po elektronski pošti preko satelita. Družina lahko ostane na morju dva ali tri mesece naenkrat brez neposrednega stika z drugimi ljudmi, zato je ta ritual posebnega pomena.
Čez dan Nastja in Lada delata domače naloge - obe se učita na daljavo na Geografski šoli svetega Andreja, pri čemer uporabljata vnaprej naložene elektronske učbenike in predavanja. Marina medtem ureja video posnetke ali piše članek ali novo poglavje za svojo knjigo o njihovih potovanjih. Pri tem ji pomaga Andrej, ob tem pa tudi pazi na jahto.
Ob 17. uri cela družina opravi večerno telovadbo, poje večerjo in se umije, kmalu zatem pa gre Andrej spat in dan se spet začne z Nastjo na straži.
"Vsak trenutek nas lahko doleti nujno popravilo delov jahte ali popravljanje jader - ob vsaki spremembi vremena opustimo vse, kar počnemo, in poskrbimo za jadrnico," pojasnjuje Marina.
Ko pridejo do kopnega, se založijo s hrano in vodo, kupijo dele za jahto in se odpravijo na izlete v okolico – družini pri tem pogosto pomagajo domačini in vodniki. Družina se je na tako spoprijateljila v Kolumbiji, na Malti, v Avstraliji in številnih drugih državah, a ker ves čas potujejo, je težko ostati v rednem stiku.
"V Kolumbiji smo preživeli teden dni s parom, ki je že krepko prekoračil 80 let. Razkazala sta nam svojo državo in nekaj mesecev pozneje sta nas prišla obiskat v Panamo. Z njimi smo razvili pravi starševski odnos. Spomladi nameravata obiskati Rusijo in upamo, da se bomo do takrat že vrnili v Rusijo in se srečali," pravi Marina.
Kločkovi skoraj vse počitnice preživijo na morju. Družina je na primer novo leto 2019 doživela na t.i. točki Nemo. Tako se imenuje kraj v južnem delu Tihega oceana, ki je najbolj oddaljena točka na svetu od katere koli obale.
"To je kraj, kjer se običajno spuščajo iz orbite razgrajeni vesoljski odpadki, na primer deli postaje ali vesoljske ladje. Za novo leto smo pili čaj in jedli torto z zabavnimi naglavnimi trakovi z metulji in figuricami, poslušali Modern Talking in prosili dedka Mraza, naj poskrbi, da nam nihče ne vrže vesoljskih smeti na glavo. Zdi se, da je bila naša prošnja uslišana, saj se je vse dobro izšlo," se spominja Marina.
Poleti 2017 so Kločkovi ponovno prečkali Karibe, med Mehiko in Kolumbijo, ob robovih orkana Irma. Do najbližjega kopnega je bilo vsaj 60 milj, vsa posadka je bila utrujena od nenehnih valov, zato so se odločili, da bodo dan preživeli na počitku na nekaterih majhnih otokih južno od Jamajke, ki so na kartah označeni kot nenaseljeni. Ko so pripluli do enega od otokov, so zagledali stare betonske koče in skupino ribičev, ki so bili videti kot skupina razbojnikov – v ponošenih majicah in z luknjami na hlačah. Nekateri moški so bili celo brez zob.
"Ti ribiči so obkolili jahto v šestih močnih motornih čolnih. Pokazali so nam najboljše mesto za sidranje, nadlegovali so nas za viski in cigarete ter tleskali z jeziki in žvižgali, ko je Nastja prišla na palubo. Bilo je na desetine moških, brez žena in otrok, in bilo nas je precej strah," se spominja Marina. "Dolgo so krožili okoli nas in šele ko se je zmračilo, so se končno vrnili na obalo, potem smo pojedli večerjo in se tiho izmuznili v morje."
Omejitve, ki jih je povzročila pandemija koronavirusa, so se izkazale za težko preizkušnjo. Zaradi njih se je morala družina leta 2020 za leto in pol ustaviti v Zahodni Avstraliji. Leta 2021 so se Kločkovi odločili, da nadaljujejo pot in se vrnejo domov. Morali so prestati več kot 70 dni samostojnega jadranja – na krov so morali vzeti svežo vodo in sadje, a nobena država zaradi varnostnih predpisov ni sprejela njihove jadrnice.
"Vnaprej smo se dogovorili, da nam dovolijo vstop na Božični otok, a so nam na dan prihoda celo zavrnili svežo vodo. Obstajajo vsi razlogi [za dovoljenje vstopa], oblasti so vedele, da smo dolgo časa preživeli na morju, ne da bi prišli v stik z nikomer. Samo pomislite: Za božjo voljo, dve leti pandemije in še vedno si ne znajo izmisliti drugačnih pravil!" je ogorčeno rekla Marina.
Posledično je družina morala zbirati svežo vodo iz svojih jader in zdaj so končno na poti domov.
Kločkovi nameravajo v pomorsko pristanišče Vladivostok prispeti aprila 2022. Naslednje leto in pol nameravajo preživeti doma v Novosibirsku in ta čas nameniti počitku, popravilom ter morda zamenjati jahto in načrtovati naslednja potovanja.
Marina želi dokončati svojo knjigo, Lada pa namerava iti v navadno šolo in sanja o plesu, risanju in jahanju.
"Ko končam šolanje, nameravam iti na rusko univerzo, potem pa bi rada šla na Oxford ali Cambridge - nisem se še odločila. Vlečeta me oblikovanje in igralstvo," o svojih ambicijah pravi Lada.
Nastja se je med potovanjem kvalificirala za začetno kapitansko licenco v Cape Townu in sanja, da bi se v bližnji prihodnosti vrnila na Arktiko in Antarktiko, da bi vozila turiste na izlete z jadrnicami.
"Od tam že imam ponudbe za delo. Del leta bom delala tam, preostali čas pa bom doma. Tudi jaz se nameravam vpisati na visokošolsko izobraževanje, vendar še ne vem, kam. Odločila se bom potem, ko se bom preizkusila v jahtarstvu," razlaga Nastja.
V svojem dolgoletnem potovanju je vsak član posadke naredil svoja osebna odkritja. Na primer, blizu Ognjene zemlje so Kločkovi prvič videli Commersonove delfine - imeli so črne glave in plavutke, ki so spominjale na barvo pande. Družina sploh ni vedela, da taka bitja obstajajo.
Nastjo je najbolj šokirala Antarktika - saj ni vedela, da ima več kot le ledenike.
"Predstavljala sem si, da bo to z ledom obdana, s snegom pokrita puščava. In tako je bilo, a ne povsod. Kjer smo bili mi, so bile gore, ledeniki, intenzivna modrina ledu, polarni raziskovalci. Vse skupaj me je zelo presenetilo in ugotovila sem, da si želim vse skupaj videti še večkrat," svoje vtise opisuje Anastasija.
Kločkovi so imeli tudi dokaj "negativno" geografsko odkritje - pripluli so točno do mesta, kjer naj bi ležal greben Marije Terezije, omenjen v 'Otrocih kapitana Granta' Julesa Verna. Ob prihodu so ugotovili, da otok sam po sebi ni več kot izmišljena legenda.
"Ko se potem, ko si se enkrat v otroštvu potapljal v te zgodbe, znajdeš na popolnoma istem mestu... je to hkrati grenak in srečen občutek. To je bil občutek bolečega vznesenja – edino tako se lahko izrazim," pravi Marina.
Največje odkritje družine pa ni bilo povezano z znanostjo, temveč s človeškimi zmožnostmi.
"Naše glavno odkritje je bilo, da so ljudje sposobni vsega. Glavna stvar je verjeti in začeti ukrepati v potrebni smeri. Vsak nov korak ti prinese spoznanje, da so tvoje sanje bližje, kot si misliš, da niso samo neka nebesna bitja ali velika imena tista, ki zmorejo uresničiti svoje sanje. Sanje se uresničujejo tistim, ki si nekaj resnično želijo," kljubovalno zaključi Marina Kločkova.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
