Pobeg iz Moskve v mir in tišino podeželskih lesenih hiš in starih cerkva (FOTOZGODBA)

• Spremljajte naše vsebine prek inovativne ruske storitve Telegram! Vsi naši najnovejši in najbolj aktualni članki bodo prispeli naravnost na vaš pametni telefon!

Moskva je svetovljansko velemesto, odraz etničnega mozaika, ki je nekoč predstavljal Sovjetsko zvezo in danes Rusijo. Nikoli ne neha presenečati z lepoto zgradb v slogu Art Nouveau in prijetnimi drevoredi z natančno postavljenimi cvetličnimi gredicami. Pa tudi zaradi vrtoglavice, ki jo povzročijo njeni bulvarji, nad katerimi se dvigajo impozantne sovjetske zgradbe in njeni spomeniki, ki segajo skoraj do oblakov. Kot večina aglomeracij podobnega obsega, Moskva trpi zaradi nenehnega hrupa in stalnega vznemirjenja. Zato je včasih treba pobegniti iz mesta, da bi našli tisti resnični pravi mir.

Ker že nekaj let živim v ruski prestolnici, sem se navadil, da jo večkrat na leto zapustim: ali se odpravim v budistične dežele Burjatije, v strme gore Severne Osetije ali v ledena prostranstva Arktike. Vendar sem v tem nenehnem iskanju nenavadnega vedno zanemarjal regije blizu Moskve in jih a priori ocenil kot "ne dovolj eksotične"! Zato sem se tokrat odločil odkriti nekaj bližnjih srednjeveških mest.

Na vlaku, takoj ko se zapelješ mimo zadnjih zgradb moskovskega predmestja, začutiš, da se čas upočasnjuje. Neskončni gozdovi, v tem letnem času še vedno prekriti s talečim se snegom. In potem se v presledkih pojavijo drobne kaotične vasice z lesenimi zidovi, pločevinastimi strehami in makadamskimi cestami.

Prvi postanek: starodavni Rostovski kremelj in večbarvne izbe

Rostov je eno najstarejših mest v osrednji Rusiji, ustanovljeno leta 862. To majhno mesto s približno 30.000 prebivalci se nahaja približno 186 km severovzhodno od Moskve. Njegova sovjetska in ne preveč estetska železniška postaja sploh ne odraža veličastnosti, ki jo lahko opazite že nedaleč od glavnega trga.

Središče Rostova ne pušča dvoma o bogastvu njegove dediščine: za strehami nizkih in barvitih zgradb se dvigajo velikanske srebrne čebulaste kupole. Ko stopimo na prenovljen glavni trg, lahko občudujemo osupljiv kremelj. Z belimi obzidji in stolpi različnih oblik ta impozantna citadela s svojo velikostjo naravnost buri domišljijo.

Čeprav so danes v njih trgovine, okoliške stavbe z okenskimi pročelji, navidez zamrznjenimi na predvečer novega tisočletja, še vedno odražajo sijaj, ki ga je nekoč kazalo to nekdanje pomembno knežje mesto. Izklesani pedimenti, arkade s trdnimi stebri in razkošne cerkve; mestu ne manjka presenetljivih ostankov preteklega razcveta.

V teh prvih prijetnih dneh v letu, sredi pomladi, mesto po dolgem zimskem spanju ponovno zaživi. Medtem ko domačini znova odkrivajo radosti aktivnosti na prostem, bo jezero Nero, na bregu katerega se razprostira Rostov, v enem dnevu izgubilo plast zdrobljenega ledu, ki ga je prekrila ob mojem prihodu.

Med občudovanjem teh raznobarvnih izb z umetelno izklesanimi okenskimi okvirji, ob opazovanju mesta z vrha visokega zvonika ali opazovanju samostana v daljavi, ki stoji na nasprotnem bregu, se zdi, da življenje najde svoj smisel v tem meditativni ekstazi sedanjega trenutka.

Jaroslavelj, srednjeveški dragulj miru

Moje potovanje me nato pripelje v Jaroslavelj (282 km od Moskve), veličastno "prestolnico" turistične poti Zlatega prstana. Tam živi okoli 600.000 ljudi.

Ko se s trolejbusom vozim od postaje do središča mesta, vidim široke avenije, posejane z nakupovalnimi centri in drugimi ogromnimi zgradbami, ki jih obiskujejo množice ljudi. Ko se v večerni temi, na visokih bregovih Volge prijavim v svoj hostel, sem nekoliko skeptičen. Kaj pa, če gre le še za eno hrupno mesto?

Naslednje jutro se moji dvomi kmalu razblinijo. Ko raziskujem zgodovinsko središče, ki je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, sem presenečen. V nasprotju z drugimi ruskimi mesti je bila človeška blaznost spretno "zajeta" na obrobju mesta, medtem ko je za središče značilna odsotnost gostega avtomobilskega prometa in onesnaženosti s hrupom, počasen tempo mimoidočih in ogromno zelene površine ter območij za pešce.

Ko se sprehajam po njegovih živahnih ulicah, očaran nad množico katedral, kapelic in spomenikov iz drugih časov, si predstavljam sladkost življenja v tem mestu, le tri ure vožnje z vlakom iz Moskve, z vsemi ugodnostmi našega časa, a hkrati z ohranjeno dragoceno vedrino globoko v srcu.

Pretekli razcvet tega nekdanjega trgovsko-obrtniškega središča je opazen še danes. Tukaj še vedno obratuje podružnica znane in prestižne trgovine z živili Jelisejev. Znana je po svoji razkošni notranjosti in navidez elegantni zunanjosti.

Vologda, njeno leseno veličanstvo

V meglenem jutru nadaljujem raziskovanje 180 km severno od Jaroslavlja v bližini Vologde, mesta, znanega po maslu in čipki. Kot prestolnica edinstvene močvirne regije zaradi visoke vlažnosti, a tudi izjemne dediščine, ki jo je ta naravna pregrada skozi stoletja varovala pred sovražnimi napadi.

Po prečkanju tlakovanega mostu, opremljenega z nenavadno digitalno ploščo, ki meri raven radioaktivnosti v okolju, se pred mojimi očmi razkrije čudovit pogled. Pred menoj se prikaže Vologdski kremelj, obkrožen z visokimi in debelimi belimi obzidji. Ko hodim po trgu, da pridem do vhoda, sem navdušen nad njegovo lepoto. Pred mano stoji eleganten arhitekturni kompleks v pastelnih tonih.

Vendar je resnična vrednost tega mesta s 300.000 prebivalci, ustanovljenega sredi 12. stoletja, nešteto lesenih hiš. Nekatere med njimi, okrašene z okenskimi okvirji, ograjami in drugimi spretno izrezljanimi elementi, se zdijo pravo življensko delo. Ta umetnost še zdaleč ni izginila, temveč je celo doživela preporod, če upoštevamo številne prenove in celo aktivna gradbišča v okolici.

Na okenski polici poležava oranžna mačka in opazuje mimoidoče, ki tako kot jaz uživajo v sprehodu, kljub rosenju in neprijetnem mrazu. Medtem ko nekateri hranijo požrešne golobe, drugi zasanjano razmišljajo o vijugastih in še vedno divjih bregovih. Ko se končno zatečem v toplino kavarne, ki se prav nič ne razlikuje od moskovskih, ugotovim, da celo dež, ki zdaj že konkretno lije, ne more pospešiti domačinov.

Veliki Novgorod, druga plat medalje

Končna postaja mojega potovanja je Veliki Novgorod, glavno mesto starodavne države, ki je nekoč (od 1136 do 1478) vladala na obsežnem ozemlju na severu današnje Rusije, od Baltika do Urala. Takrat je mesto bilo član Hanzeatske zveze, združenja, ki je združevalo krog trgovskih mest v severni Evropi, med drugim Hamburg, Gdansk, Stockholm, Bruges in London.

Nekaj ​​ostankov te moči je še vedno ostalo, na primer lokalni kremelj, obdan z globokim jarkom, in trgovska četrt z arkadami in številnimi stoletnimi zgradbami. Visok status tega mesta se odraža tudi v belih katedralah in cerkvah, ki so med najstarejšimi v državi.

Medtem ko harmonikar s svojim ritornelom animira okolico in se mladi igrajo z žogo na peščeni plaži ob trdnjavi, mi ta slikovita živahnost daje nekakšen zlovešči občutek. Če se odmaknemo od tega muzejskega hipercentra, kjer se sprehaja nekaj ljudi, je kljub 225.000 prebivalcem precej vase zaprto mesto, ki se temu primerno tudi predstavlja. Na zapuščenih ulicah in trgih vlada spokojna tišina, kot da bi bila vsaka dejavnost prekinjena. Zdi se mi, da se prvič dotikam tistega občutka, ki je tako značilen za Rusijo – toska, nostalgija po tem, kar se ni zgodilo in se (verjetno) tudi ne bo zgodilo.

Naslednji dan z osupljivo radostjo pričakam zoro na železniški postaji v Moskvi. Kljub zgodnjem jutru je že gneča. Hitenje v podzemni železnici, naglica enih, hrup drugih... Je mogoče, da sem vse to zamudil?