Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Daleč, daleč stran na samem robu Rusije, kjer se v neskončni tundri začenja nov dan, živijo Čukči. Sami sebe imenujejo "pravi ljudje" ali v njihovem jeziku luoravetlani. Življenje na Čukotki ni lahko, vendar je resnično. "Tundrski" Čukči so nomadski rejci severnih jelenov, "obalni" pa morski lovci. Skupaj jih je približno 16.000, večina pa jih živi na Čukotskem polotoku. Številni med njimi se tako kot pred sto, dvesto in celo tristo leti ukvarjajo s tradicionalnimi obrtmi svojega ljudstva.
Njihov poklic in vsakdanje življenje se morda zdita zastarela, vendar njihovo življenje nikakor ni izolirano od zunanjega sveta. Uporabljajo pametne telefone, prenosne računalnike in bančne kartice.
Helikopter dolgo kroži nad tundro v iskanju čukčijskih taborov. Njihovo iskanje ni enostavno. Današnji nomadi so razdeljeni v brigade, vsaka od njih pa ob premiku iz kraja v kraj o svoji poti obvešča vodje rejcev severnih jelenov. Vendar je tukaj težava, pravijo piloti: rejci jelenov imajo svoja imena za vzpetine in reke, na zemljevidu pa so popolnoma drugačna. Nad tundro je mogoče leteti več ur in pri tem ne videti niti enega človeka ne živali.
Končno se je pojavila dolina z več jarangami, tradicionalnimi čukčijskimi bivališči, in otroci so veselo stekli naproti. To je tabor brigade št. 3. Helikopterji tu redko pristanejo, saj je do naselja Egvekinot le 70 km. Ni daleč. Toda gostje so vedno dobrodošli.
V brigadi so tri družine. Zdaj so moški odšli v tundro na pašo severnih jelenov, v taboru pa so ostale le ženske, otroci in ostareli moški.
Valerija je Rusinja in je živela v Egvekinotu, vendar je spoznala svojega bodočega moža iz družine rejcev severnih jelenov in se odločila za selitev v tundro. Pri svojih 29 letih vzgaja dva otroka, Valjo (stara približno 5 let) in Kirilla (star približno eno leto). Takšne družine tukaj niso redke.
"Časi, ko so ženske rojevale v jarangi, so že zdavnaj minili," pravi. "Moj mož je govoril, da so včasih vse prinesli helikopterji. Zdaj imamo svoje terensko vozilo in hodimo v vas po hrano in gorivo. Ko bodo otroci odrasli, jih bomo sami vozili v šolo.
Imajo veliko jarango, na sredini katere je ognjišče s kipečim čajnikom. Ob ognju se dimijo ribe. Na tleh so položene mehke kože severnih jelenov, spalnica pa je ločena z debelo zaveso. Po tleh so razporejeni električni podaljški s vtičnicami - navsezadnje morajo polniti mobilne telefone in drugo opremo. V dolini ni komunikacij - za telefonski klic se je potrebno povzpeti na hrib. Otroci imajo avtomobilčke in punčke, vendar so najbolj srečni, ko se podijo naokoli.
"Pojdimo na 'Buran'," Valja vleče za roko, "in se zapeljimo po tundri."
Seveda je še prezgodaj, da bi zares zagnala motorne sani, vendar vzame s seboj punčko in si predstavlja, kako dirka po Čukotki. Do šole je še nekaj let, vendar Valja že pravi, da se bo vrnila in pomagala materi.
Na Čukotki je 14 občinskih podjetij s približno 600 rejci severnih jelenov s 150 tisoč severnimi jeleni. Čukči imajo tako zasebne kot občinske severne jelene, vendar se vsi pasejo skupaj. Plače rejcev severnih jelenov, čeprav so po lokalnih standardih majhne, znašajo manj kot 50.000 rubljev (800 evrov), vendar prejemajo določene ugodnosti. Na primer, lahko se upokojijo prej, ženske že pri 45 letih, moški pa pri 50 letih.
Sem že upokojen in pomagam svojim otrokom in vnukom," pravi Vasilij, 50-letni krepak in resen moški v sivi srajci. "Tukaj sem že od otroštva, v delovnem listu pa imam zapisano, da sem rejec severnih jelenov. Podjetju dostavljamo meso, kože in rogovje. Plačo dobimo na kartico - in če potrebujemo kaj iz trgovine, jo preprosto damo tistemu, ki se odpravi v vas.
Vasilijev najstarejši sin dela z njim v tundri, najmlajši sin pa tega ne želi, vendar oče ni užaljen zaradi njegove izbire, saj pravi, da je to njegova stvar.
Njegova sestra Tamara pa je že v 5. razredu opustila šolo in se vrnila v nomadski tabor, da bi se pridružila svoji družini. "Tako sem se odločila sama," pravi. "Želela sem pomagati staršem in teti." Danes je že babica in njeni vnuki so še vedno tukaj.
Tamara pravi, da je v tundri zdaj vsega dovolj: "imamo generator, voki-toki, lahko se povežemo z našimi možmi in drugimi brigadami." Tudi ženske so uradno registrirane kot rejke severnih jelenov, čeprav se večinoma ukvarjajo z gospodinjstvom.
Dela je na pretek. Kuhanje hrane za vse, čiščenje hiše, pregledovanje opreme, priprava zalog za zimo, popravljanje oblačil, pranje perila - dejansko je tukaj več opravkov, kot če bi živeli v mestu. Ne bi zmogli sami. Ko se človek naveliča druženja, se lahko umakne v tundro in razmišlja o življenju.
Domorodno prebivalstvo Čukotke je eno od redkih ljudstev na svetu, ki lahko lovijo kite (drugi so še domorodci z Aljaske, Grenlandije in karibskega otočja Sveti Vincencij in Grenadine). Skupnosti so dodeljene določene kvote. Največje število kitov - več kot 40 na leto - ulovijo v državni vasi Lorino (1500 prebivalcev), približno 500 kilometrov vzhodno od Anadira in 150 kilometrov zahodno od Aljaske.
Poleg kitov lovijo tudi plavutonožce - mrože in več vrst tjulnjev. Sodobni Čukči lovijo ribe s posebnimi motornimi čolni. Zdi se, da so majhni, vendar lahko za sabo potegnejo več ton. Za lov uporabljajo ročne harpune.
Morski lovci so organizirani v skupine in prejemajo enako plačo in ugodnosti kot rejci severnih jelenov. Njihovo delo je zelo nevarno: ne samo, da je Beringovo morje zelo nemirno, ampak včasih tudi morske živali prevrnejo čolne, in ljudem, ki se znajdejo v vodi, priskočijo na pomoč njihovi kolegi.
Številni Čukči kljub temu, da že vse življenje živijo na morju, ne znajo plavati. Kako lahko plavajo, če je voda vse leto ledena?
Zdravje lovcev zelo trpi zaradi težkih razmer, vendar tudi v visoki starosti ohranijo ljubezen do morja. Dmitrij se je od 15. leta starosti do upokojitve ukvarjal z morskim lovom. Zdaj ima 68 let. Zaradi težkega dela je njegov obraz razpokan, prsti so otrdeli, roke se komaj premikajo. Čeprav je skoraj slep, pride do morja in sedi na hladni obali ter opazuje čolne, ki plujejo mimo.
"Tukaj sem se rodil, sem lorinski," reče medlo, "na morje smo hodili v vsakem vremenu. Takrat je bilo zelo težko, zdaj pa me ves čas bolijo noge."
Domačini se trudijo ohranjati narodne tradicije, svojim otrokom pripovedujejo o čukčijski kulturi, izdelujejo lastne spominke in z veseljem sprejemajo turiste, ki prihajajo le poleti, ko ni tako mrzlo. V Lorinu prodajajo amulete - simbole sonca, tradicionalne dolge srajce - komlajke in izrezljane izdelke iz mroževe kosti, ki jih izdelujejo lokalni obrtniki.
"Radi imamo svoje ljudi in želimo, da ljudje iz celega sveta vidijo, kaj imamo," pravi Olga, ki se že vse življenje ukvarja z različnimi lokalnimi obrtmi, od šiviljstva do rezbarjenja kosti. "Zaenkrat gre bolj za navdušenje, nobenih podjetniških načrtov."
Hkrati pa so Čukči odprti za nove kulturne tradicije s "celine". Mariam se je rodila v Lorinu, vendar je dolgo časa živela v Habarovsku, največjem mestu na Daljnem vzhodu (več kot 600.000 prebivalcev), pred kratkim pa se je vrnila, da bi pomagala materi pri njeni upokojitvi. "Ko sem prišla sem, sem se težko navadila na cene (so veliko višje kot v mestu) in okolje. Toda ljudje živijo povsod," pravi.
Mariam se je morala znova spomniti, kako je živeti z medvedi, ko sta več kilometrov okoli le tundra in mrzlo Beringovo morje. S seboj pa je prinesla številne praznike, ki jih tukaj prej niso praznovali. "Običajno smo tukaj praznovali čukčijsko novo leto 22. decembra in še običajno 1. januarja. Zdaj pa praznujemo tudi veliko noč - družini je bilo všeč pripravljati kolače in barvati jajca."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
