Potovanje s kolesom od Južne Afrike do ruskega Daljnega vzhoda (FOTOZGODBA)

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V Sibiriji prihaja jesen. Pokrajina postaja rumena, oranžna in rjava. Pred Lorenzovimi očmi se stepska pokrajina razprostira kot upočasnjen fotogram, ki sledi gladkemu gibanju pedal. Lorenzo Barone, 25 let, iz Italije, s kolesom prečka Rusijo ... spet!

Prvo pustolovščino je tu doživel leta 2020, ko je sredi zime kolesaril po Sibiriji in včasih spal v šotoru pri -55 °C!

Zdaj ga čaka nov izziv: februarja se je odpravil z rta Agulhas na najjužnejši točki Afrike, njegov končni cilj pa je Dežnjovov rt na Čukotki na najvzhodnejši točki Azije, pri čemer mora prečkati 12 držav na 3 celinah in s kolesom prevoziti skupno 29.000 km!

Zamisel o takšnem ekstremnem potovanju se je porodila med dolgčasnim poletnim popoldnevom v Apeninskem gorovju. "Želel sem si zastaviti cilj, ki bi mi vzel vso pozornost in energijo," pojasnjuje Lorenzo. "Tako se je rodil ta projekt! Odločil sem se, da bom prevozil 'najdaljšo cesto na svetu' - pot, ki pokriva najdaljšo kopensko razdaljo na našem planetu."

"Ko sem načrtoval to potovanje, del mene ni verjel, da mi bo uspelo priti tako daleč; moj največji izziv je bil poskus," pravi na svojem blogu, kjer dnevno komunicira s tisoči svojih sledilcev (120 000 na Instagramu; 135 000 na Facebooku).

Poklicala sem ga, ko se je z ženo Ajgul (ki jo je spoznal med prejšnjim potovanjem v Rusijo) počival v majhni vasici v gorovju Altaj. "Deset dni je minilo, odkar sva se tuširala in normalno počivala," nam je veselo povedal z glasom nekoga, ki je tako srečen, da počne to, kar počne, da čuti potrebo, da bi to zakričal v svet.

Lorenzo je v Kazahstanu prišel po Ajgul in se skupaj z njo povzpel nazaj v sedlo. "Več mesecev naju je ločilo na tisoče kilometrov in vedela sva, da bo to edini način, da preživiva nekaj časa skupaj," pravi. "Ajgul nikoli ni bila kolesarka, vendar se je odločila, da me bo spremljala na tem delu potovanja. Zelo sem ponosen nanjo!"

In tako se je Lorenzo po peščenih viharjih afriške puščave, skalnatih pokrajinah Turčije in tišini kazahstanske stepe vrnil v Rusijo, državo, ki ga je prijazno sprejela: "Tu me vedno dobro sprejmejo. Ko rečem, da sem Italijan, se vsi nasmehnejo in mi stisnejo roko."

Sredi te doline, obdane z gorami, telefonska povezava ni tako dobra: linija se prekine in moram ga poklicati nazaj. "Vzeli smo si prost dan in jutri se bomo spet začeli vzpenjati po reki po gramozni cesti, ki nas bo pripeljala na nadmorsko višino 1 600 metrov," pravi Lorenzo. "Večinoma kolesarimo po osamljenih cestah brez prometa, od koder se nam odpirajo izjemne pokrajine! V regiji Omsk smo vozili po brezmejnih ravninah, zdaj pa občudujemo gore. Navdušila me je gostoljubnost ljudi na ruskem Kavkazu, v Dagestanu in Čečeniji: nikoli nisem plačal za kosilo, saj so mi ga vedno ponudili lastniki živilskih trgovin ali njihove stranke!"

Poleg šotora ima Lorenzo s seboj majhen taborniški štedilnik, lonec, vodni filter, spalno vrečo, dve bateriji za napajanje in različne zemljevide na mobilnem telefonu, ki delujejo v načinu brez povezave. "V preteklosti sem uporabljal papirnate zemljevide, ki pa prikazujejo le glavne ceste, ne pa tudi gramoznih in sekundarnih cest. Čeprav spim v šotoru sredi ničesar, me ni strah, ker imam vedno s seboj eno razpršilno puško proti volkovom."

Pred kratkim sta Lorenzo in Ajgul prispela na zadnji del Čujskega trakta, ene od 10 najlepših cest za potovanje, po mnenju National Geographic Traveler . "Skoraj sva prišla do konca Čujske avtoceste, ki gre skozi gorovje Altaj in velja za eno najlepših na svetu. V zadnjih dneh smo naleteli tudi na nekaj kolesarjev. Nisem srečal nobenega že vse od Kapadokije v Turčiji. Torej je bilo prav prijetno deliti z njimi moje izkušnje in informacije. Včeraj smo za seboj pustili divje gozdove in zdaj se je začela stepa. Meja z Mongolijo, ki je bila izhodišče zadnje tranše, je že blizu."

Kako s kolesom osvojiti Altaj in Bajkal? Preberite tukaj.