Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Inženirja Pjotr Balinski in Evgenij Knorre sta o gradnji podzemne železnice sanjala že v začetku stoletja. Na generalnega guvernerja Moskve, velikega kneza Sergeja Aleksandroviča, sta se obrnila s predlogom za vzpostavitev omrežja mestnih železnic s hitrostjo izven ulic.
Podzemna železnica naj bi bila dolga 105 km, postaje pa naj bi bile načrtovane tako pod zemljo kot nad zemljo. Rdeči trg naj bi bil največje križišče. Centralna železniška postaja naj bi stala na Vasilevskem spustu, v bližini cerkve Vasilija Blaženega, postaja podzemne železnice pa pod trgom Teatralnaja ploščad.
Inženirja sta predlagala, da za gradnjo podzemne železnice porušijo številne cerkve, ki so jo "ovirale". Napredna zamisel ni bila podprta, Cesarsko moskovsko arheološko društvo pa jo je označilo za "drzen poseg v nekaj, kar je dragoceno za vse ruske prebivalce mesta". Kljub temu pa je to bil začetek. Ko so Moskovske mestne železnice v dvajsetih letih 20. stoletja začele načrtovati podzemno železnico, so si izposodile zamisel Knorreja in Balinskega o postaji v središču mesta.
Postavljena naj bi bila pod Rdečim trgom. Projekt sta zasnovala arhitekt Vladimirov in inženir Boldirev, ki sta se odločila za aktualni takrat konstruktivistični slog. Postajo sta si zamislila v treh nadstropjih s podzemnimi prehodi in prestopnimi točkami. Vendar zamisel, žal, ni bila nikoli uresničena.
Postaje, ki sta jih zasnovala Boldirev in Vladimirov, so se precej razlikovale od postaj, ki jih vidimo danes. Njuna moskovska podzemna železnica je bolj spominjala na pariški metro. Lakoničen, preprost, maksimalno uporaben slog - nič podobnega marmornatim palačam današnjih postaj.
Na primer, postaja "Teatralnaja" (takrat "Sverdlova") v njunem projektu je spominjala na eno od številnih postajališč podzemne železnice v evropskem mestu: obloženi s keramičnimi ploščicami predori, peroni z obeh strani predora ter tiri na sredini. Na koncu so izbrali projekt arhitekta Ivana Fomina, v katerem je bilo vse v skladu s slovesno gledališko temo.
Za videz postaj so skrbeli izjemni arhitekti tistega časa. Med njimi sta bila tudi brata Vesnina.
Za bodočo postajo "Donbass" (kakor so nameravali takrat poimenovati postajo "Paveleckaja") sta konstruktivistična arhitekta sočasno izdelala tri projekte. Pripovedovali naj bi o izkoriščanju podtalnice in industrijskem razvoju območja.
Brata Vesnina sta predlagala uporabo smaltnih mozaikov na stropu kot okras in na spložno postaje si nista predstavljala preobremenjeno s podrobnostmi.
V enem od projektov sta želela uporabiti svetilke v središču dvorane, ki bi lahko dajale edinstven ritem. Vendar zaradi vojne ni bil izveden noben od projektov, čeprav je prav njun projekt zmagal na natečaju.
Dokončani mozaiki, ki so nastali po skici Aleksandra Deineki, pa so bili uporabljeni pri dekoraciji druge postaje - Novokuznecke.
V začetku 20. stoletja je bilo treba državljanom zagotoviti čim večje udobje v novi vrsti prevoza - podzemni železnici. Niti na misel jim ni moralo priti, da potujejo v vagonah, ki drvijo skozi debeli plast zemlje. Zato ko so projektirali prve postaje podzemne železnice je bilo veliko pozornosti namenjeno prav temu problemu.
Konstantin Džus-Danilenko je na primer predlagal, da bi bil strop postaje "Biblioteka imeni Lenina" črn. Ustvaril naj bi vtis, da potniki čakajo na vlak zunaj pod nočnim nebom. Učinek naj bi povečale klopi in luči na postaji. Oblasti nad projektom niso bile navdušene. Edina stvar, ki bi lahko nakazovala, da je postaja na tleh, je bila asfaltna površina perona. Šele pozneje so asfalt nadomestili z granitom.
Ena najbolj diskretnih in hkrati slovesnih postaj moskovskega metroja je prava himna vojaškemu podvigu med drugo svetovno vojno. Projekt arhitekta Leonida Poljakova takoj prikliče pogled na starodavne templje. Svetel marmor, tematski basreliefi, svetilke v obliki bakel in nazadnje niša, skrita na koncu dvorane, podobna oltarju. Celo vhod spominja na zmagovalni Triumfalni lok.
Projekt Petra Revjakina naredi povsem drugačen vtis. Postajo je videl v staroruskem slogu.
Na njegovih skicah je podzemna "Oktjabrskaja" bolj podobna bojarskim sobam, poslikanim s svetlimi barvami, gladke linije obokov pa spominjajo na Kremelj.
Mestna podzemna železnica uteleša številne arhitekturne in tehnične zamisli. Velika križišča, prestopne postaje, nenavadne slogovne rešitve. Vendar se so pojavile tudi ideje, ki so precej prehitevale svoj čas. Arhitekt Ivan Taranov je dolgo časa pripravljal projekt dvonadstropne postaje. Po njegovi zamisli bi štirje tirni predori na takšni prestopni postaji izstopali v skupni dvorani. Potniki bi do želenega perona prišli po kratkih tekočih stopnicah - vertikalni prestopi bi preprečili gnečo.
Zamisel je bila navdihujoča in odločili so se, da jo uporabijo za gradnjo postaje"Kijevskaja". Leta 1947 je bila inovativna postaja načrtovana kot nekakšno darilo za Stalinovo 70. obletnico. Vendar se je podjetje Metrostroj po premisleku o možnih posledicah v primeru neuspešne gradnje odločilo, da projekta ne bo izvajalo.
Ali veste, da imajo nekatera ruska mesta fantazijske podzemne železnice?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
