Divnogorje: Skrivnost samostana v skalah iz krednega apnenca (FOTOZGODBA)

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Kraj leži skrit med polji in hribi 650 kilometrov južno od Moskve in 150 kilometrov južno od Voroneža. Poleti ga pogosto obiščejo turisti, ko zavijejo z avtoceste proti morju.

Ob pogledu nanj vsak popotnik razume, zakaj se imenuje Divnogorje, dobesedno "divne (čudovite) gore". Domačini jim pravijo preprosto Divi.

Divnogorje je znano po snežno belih apnenčastih hribih in skalnatih osamelcih, ki se nenadoma pojavijo sredi srednjeruske zelene pokrajine. Stoji na bregu reke Tihaja Sosna, nedaleč od njenega sotočja z Donom. Tukaj se pred vami odpira hribovita pokrajina, pa tudi slikovita rečna dolina.

Ena prvih pisnih omemb tega kraja sega v konec 14. stoletja - menih, ki je spremljal metropolita Pimena, je zapisal, da je videl bele kamnite stebre, ki "divno" in "krasno" (tj. čudovito in lepo) stojijo na bregu reke Tihaja Sosna.

Samostan stoji sredi teh naravnih lepot. Po lokalni legendi sta že v 12. stoletju romarska hieromeniha Ksenofont in Joasaf s Sicilije poiskala zatočišče v ruskih deželah in prišla sem, s seboj pa sta prinesla čudodelno ikono Sicilijanske Matere Božje. Prav onadva naj bi bila tista, ki sta zgradila prvo jamsko cerkev v skali iz krednega apnenca.

Vendar pa je gotovo, da je bil samostan tukaj ustanovljen leta 1653. Samostan je bil večkrat izpostavljen napadom krimskih Tatarov, saj je bil na poti iz Rusije v Krimski kanat. Zato so samostan celo obdali z lesenim obzidjem, ki pa se do danes ni ohranilo.

V 17. stoletju pa je bila v skalo izklesana prva jamska cerkev v čast svetemu Janezu Krstniku.

Od Petra Velikega dalje so tukaj prenočili mnogi, ki so potovali na jug do Azova. Na vse popotnike so te bele piramidaste skale naredile neverjeten vtis.

Sam Peter je samostan obiskal leta 1699 in poskusil tudi ribe, ki so jih menihi ujeli v bližnji reki. V času Katarine Velike je samostan izgubil zemljišča in sredstva za obstoj, zato so ga zaprli.

Ponovno so ga odprli šele v 19. stoletju. Postal je precej cvetoče duhovno središče ruskega juga. Legenda pravi, da so med kolero nedaleč od samostana našli čudežno Sicilijansko ikono Matere Božje (očitno je tako tudi nastala legenda o sicilijanskih menihih). V njeno čast je bil posvečen oltar druge jamske cerkve.

Menihi so v kredno skalo izdolbli ne samo cerkev, temveč celoten jamski svet - dvorane, hodnike, stopnice, celice, celo še eno nadstropje z jedilnico.

Vendar pa je v Divnogorskem samostanu tudi "običajna" cerkev v čast Marijinemu vnebovzetju.

V času Sovjetske zveze so bile jamske cerkve zapuščene in so jih obnovili šele v devetdesetih letih 20. stoletja. Danes v njih poleti potekajo bogoslužja.